Na liceju je Aristotel poučeval približno desetletje. Šolo je zapustil, ko je začutil, da bi se Atenčani po smrti Aleksandra Velikega, njegovega učenca, lahko obrnili proti njemu in mu določili enako usodo, kot je doletela Sokrata. Foto:
Na liceju je Aristotel poučeval približno desetletje. Šolo je zapustil, ko je začutil, da bi se Atenčani po smrti Aleksandra Velikega, njegovega učenca, lahko obrnili proti njemu in mu določili enako usodo, kot je doletela Sokrata. Foto:
Zračni posnetek ostankov atenskega Liceja
Ostanke atenskega liceja so odkrili leta 1997, šolo pa naj bi obnovili do leta 2011. Foto: EPA

Ostanke šole, v kateri naj bi Aristotel (384-322 pr. n. št.) poučeval od leta 335 pr. n. št. in katere pripadniki so se imenovali peripatetiki (pojasnitev izraza sledi), so odkrili leta 1997, in sicer v bližini atenskega bizantinskega muzeja. Projekt obnove šole naj bi stal okoli 4,5 milijona evrov, sredstva pa naj bi zadoščala tudi za rekonstrukcijo znamenitih kolonad okoli notranjega dvorišča, ki so bile ključne za nastanek imena peripatetiki. Ena izmed razlag imena namreč pravi, da je šola ime dobila ravno po kolonadah, ki so jih imenovali peripatoi; po drugi razlagi pa naj bi ime izviralo iz starogrškega izraza peripatos (pohajati), s šolo pa se je izraz povezal zaradi Aristotelove navade, da je med predavanjem hodil sem ter tja.

Atenčani proti filozofiji ne smejo grešiti dvakrat
Manj dvomljiv je izvor besede licej, ki se kasneje uveljavi kot izraz za splošno srednjo šolo, podobno gimnaziji. Atenski licej je ime dobil po svetišču, posvečenem bogu Apolonu, ki se je imenovalo Lykeos in je bilo približno dve stoletji starejše kot sama šola, ki jo je Aristotel zapustil leta 323 pr. n. št. Njegov odhod je imel politično ozadje. Ključni dogodek je bila smrt Aleksandra Velikega, čigar učitelj je bil tudi Aristotel. Po Aleksandrovi smrti so se Atenčani vzdignili proti aleksandrijskemu imperiju in Aristotel, zaradi katerega atenski licej še danes slovi kot eno od 'semen' zahodne znanosti in filozofije, se je zavedal, da mu zaradi tesnih vezi s pokojnim vladarjem grozi smrt. Ob misli na Sokratovo usodo, ki bi utegnila doleteti tudi njega, je zapisal: "Atenčanom ne smemo dovoliti, da bi dvakrat grešili proti filozofiji."
Po Aristotelovem umiku na družinsko posest je vodenje šole prevzel Teofrast, učenjak, ki se je ukvarjal z biologijo, fiziko in tudi etiko in čigar botanični študiji sta močno vplivali na srednjeveško evropsko znanost. Čeprav je sam posedoval obilno znanje, je zaslovel tudi po izreku: "Življenje obvladuje sreča, ne modrost." Šolo je kasneje vodilo še več uglednih učenjakov, leta 86 pr. n. št. pa so jo razrušili Rimljani. Kasneje so jo še obnovili, letnica njene ukinitve pa ni znana.

Aristotelova šola se nadaljuje na Zahodu
Čeprav se je v zgodovino vpisal kot rušitelj šole peripatetikov, pa je rimskega generala Luciusa Corneliusa Sullo mogoče imeti tudi za tistega, ki je pomagal 'aktivirati' Aristotelovo dediščino in jo narediti za vir novih znanstvenih spoznanj. Sulla je namreč kot vojni plen v Rim odnesel Aristotelova in Teofrastova dela. Postala so jedro zbirke Aristotelovih spisov, ki jo je uredil Andronikus z Rodosa in na podlagi katere so v srednjem veku uredili pomembno zbirko Aristotelovih del Corpus Aristotelicum, pomemben vir znanja za mnogo evropskih učenjakov.

Polona Balantič