V knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour opisujeta delovanje umetniških trgov. Zakulisje sodobne umetnosti sta 'pod krinko' raziskovali dve leti. Foto: Modrian
V knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour opisujeta delovanje umetniških trgov. Zakulisje sodobne umetnosti sta 'pod krinko' raziskovali dve leti. Foto: Modrian

Ljudi, ki krojijo podobo mednarodnih umetniških trgov, je v resnici malo. Novinarki omenjata stotnijo, ki se vrti po odprtjih razstav, bienalov, po umetniških sejmih. To je stotnija zmedenih, šašavih in/ali pokvarjenih (bogatih in povezanih), ki posledično tudi tebi, spoštovani bralec, tako ali drugače določi, kaj je kakovostna umetnost.


Zneski so groteskni. Zadnji rekord je na trgu podrla slika Francisa Bacona. Bacon je na dražbi hiše Christie's šel za več kot 100 milijonov evrov.
Kako pa v resnici to poteka, si lahko preberete v knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti. Dve novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour sta bili dve leti "under cover" v skrivnostnem svetu sodobne umetnosti.
Slovenija, slovenski umetniki, slovenski galeristi pri tem norem plesu ne sodelujejo. Pa vendar smo imeli od druge svetovne vojne okoli dvajset umetnikov, ki bi jih z lahkoto poslali konkurirat svetovni eliti. Naštejmo jih nekaj: Pregelj, Stupica, Mušič (ki je edini tudi mednarodno znan), Bernard, Šušnik, Prančič, Brdar, skupina Irwin (ki je mednarodno navzoča), v zadnjem času Ficko, Zakonjšek in še kdo. Število kakovostnih umetnikov, ki jih imamo, se zdi glede na število prebivalcev izjemno visoko!
Ljudi, ki krojijo podobo mednarodnih umetniških trgov, je v resnici malo. Novinarki omenjata stotnijo, ki se vrti po odprtjih razstav, bienalov, po umetniških sejmih. To je stotnija zmedenih, šašavih in/ali pokvarjenih (bogatih in povezanih), ki posledično tudi tebi, spoštovani bralec, tako ali drugače določi, kaj je kakovostna umetnost. Dogajanje, opisano v knjigi, spominja na srečevanja prostozidarjev, iluminatov, scientologov. Obstajajo izjeme (Nahmad!), ki vedo, kaj je dobro. Teh je malo.
Že dolgo je tudi jasno, da javni, državni muzeji v tekmi za umetnine na svetovnem trgu pri teh cenah in tem tempu ne morejo sodelovati. Nimajo denarja. Bogati ga imajo toliko, da si bodo v prihodnjih desetletjih poleg umetnin sprivatizirali še vse drugo. Tako bo nastopil čas, ko bomo imeli bleščeče zasebne muzeje z bleščečimi zasebnimi zbirkami, zraven pa kakšno javno muzejsko podrtijo z nekim vzhodnoevropskim konceptualizmom. Imeli bomo bleščeče visoko tehnološke zasebne bolnišnice, zraven pa neko javno klinično podrtijo. Imeli bomo zasebne šole poleg javnih šolskih podrtij iz časov šolske reforme 19. stoletja. Ko bodo šli ljudje na ulice, nas bodo pričakale zasebne milice, ki bodo videti kot falange terminatorjev. Ko bodo terminatorji tepli, bodo šli ljudje po pomoč k javni policiji, ki bo skupina slabo oblečenih in s pokalicami opremljenih junakov. In tako naprej.
Čaka nas torej nova oblika fevdalizma, kot je nekje zapisal Marcel Štefančič.

Ljudi, ki krojijo podobo mednarodnih umetniških trgov, je v resnici malo. Novinarki omenjata stotnijo, ki se vrti po odprtjih razstav, bienalov, po umetniških sejmih. To je stotnija zmedenih, šašavih in/ali pokvarjenih (bogatih in povezanih), ki posledično tudi tebi, spoštovani bralec, tako ali drugače določi, kaj je kakovostna umetnost.