Januarja 1968 je imela Edda Göring 29 let. Pričevanja iz nekaj let poprej jo opisujejo kot vitko, svetlolaso in elegantno dekle, ki je z materjo živelo v večnadstropnem bloku v središču Münchna. Januarja 1968 je bila na sodišču. Že od leta 1949 so potekali sodni boji za sliko Marije z otrokom renesančnega mojstra Lucasa Cranacha starejšega, ki jo je Eddi ob krstu skoraj 30 let poprej podaril oče Hermann Göring; in sicer v paketu s še nekaj drugimi dragocenimi umetninami. V primeru Cranacha naj bi sicer šlo za poklon mesta Köln. Sliko, ki je poprej visela v muzeju Wallraf-Richartz (kot danes spet), naj bi za dekletce izbral kölnski župan Karl Georg Schmidt, tudi sam zvest privrženec nacistične stranke. No, po več pritožbah in kljub presoji Eddinega odvetnika, da se bo njegova varovanka morala sliki odreči šele po vsaj še dveh krogih pritožb, je bila odločitev iz januarja 1968 dokončna. Slika se je vrnila v Köln.

Leta 1968 so (še vedno) odkrivali naciste
Zgodba se zdi nekoliko obstranska, a je kot uvod v 'nemško' leto 1968 zelo simbolična. To je bilo leto, ko se je znova zaostril lov na v nemško upravo in vrhove politike 'pretihotapljene naciste'. Če so nejevoljne, pozneje pa vedno bolj jezne študente v polju mednarodne politike k uporu najbolj spodbujali vojna v Vietnamu, avtokratska vladavina iranskega šaha Reze Pahlavija in pa vojaška diktatura v Grčiji, je bila ključna beseda v notranjepolitičnem kontekstu družba, prežeta z represijo in prežitki nacizma.

V tem letu se je moral z obtožbami o sodelovanju pri gradnji koncentracijskih taborišč soočiti na primer zvezni predsednik Heinrich Lübke. Čeprav je trdil, de se ne spomni, katere dokumente je podpisoval pred 25 leti in čeprav v resnici nikoli ni bil član nacistične stranke in četudi kancler Kurt Georg Kiesinger ni želel predlagati njegovega umika z odstopom, na koncu nič ni zaleglo. Lübke je odstopil junija 1969. Sicer pa je tudi Kiesinger sam imel čez glavo težav z očitki, da je bil komplic Hitlerjevega režima, saj je vendar delal v njegovem zunanjem ministrstvu. Za svoje članstvo v stranki NSDAP pa je sicer dejal, da v stranko ni vstopil niti iz prepričanja niti iz oportunizma …

Kakor koli, leto 1968 je bilo torej leto, ko so študenti upravičeno vztrajali, da njihova država ni očiščena nacizma, in tako tudi sklepali, da je njihova teza o represivnem in fašističnem značaju države pravilna. Fašizem je bil parola. Če so bili za francosko in britansko levico Američani v Vietnamu kolonialisti, so bili za Nemce nacisti. In njihov junak, dramatik Peter Weiss, je v tekstu Diskurz o Vietnamu iz leta 1968 trdil, da so Američani v Vietnamu zlo, podobno nacistom.

Na tej argumentacijski osnovi, ki je bila v svojem motrenju mednarodnih razmer usmerjena proti ameriškemu kapitalizmu in imperializmu na eni, pa tudi proti socializmu, kakršen se je sistemsko vzpostavil v Vzhodni Evropi, doma pa proti vsem konotacijam represivne države, starih avtoritet in dokazov, da denacifikacija ustanov ni bila dosledna (kar seveda ni bila, saj so že leta 1950 zaradi pomanjkanja osebja pomilostili večino z nacizmom zaznamovanih nižjih uradnikov), so potekali študentski protesti v ZRN. No, temu so se pridružile še zahteve za cenejši javni promet in za boljše življenjske razmere za študente. Vse to je prejšnji latentni nemir zaostrilo in pomladni Berlin 1968 je na neki način postal tudi osnova za druge demonstracije.

Usodni strel 2. junija 1967
A vendar je bil usodni strel, ki je radikaliziral študente in obenem proizvedel temelj za poznejši odhod nekaterih akterjev v podzemlje in nastanek fenomena nemške urbane teroristične gverile, sprožen že leto prej. Točno leto pred izbruhom ključnih jugoslovanskih demonstracij leta 1968, 2. junija 1967. Tisti, proti katerim so bile usmerjene, so tedaj v Nemški operi gledali pravljico Čarobno piščal.

"Ta fašistična država se je odločila, da nas vse pobije. Moramo organizirati odpor. Na nasilje lahko odgovorimo le z nasiljem. To je generacija Auschwitza – z njo ni mogoče operirati z argumenti." To je danes legendaren vzklik svetlolasega dekleta na sestanku demonstrantov na berlinskem sedežu Nemške socialistične študentske zveze (Sozialistischer Deutscher Studentenbund). Dekle je bilo Gudrun Ensslin, članica prve generacije RAF-a, to je znamenite skupine Baader-Meinhof, jedra levičarske teroristične gverile Frakcije rdeče armade (RAF).

Sestanek je sledil usodnemu strelu, ki se je zgodil na naslovu Krumme Strasse 66. To je v zahodnem Berlinu, v predelu Charlottenburg. Čez cesto je Shakespearjev trg, mimo njega dospemo do Nemške opere, če zavijemo na desno in gremo po Bismarckstrasse navzdol, pridemo do Schillertheatra, ki je bil v času razdeljenega Berlina klasično zahodnoberlinsko gledališče (Deutsches Theater, torej nemško gledališče, je ostalo v vzhodnem Berlinu in kot je to bilo potrebno v primeru muzejev, ki so prav tako ostali na Muzejskem otoku v vzhodni polovici mesta, je moral tudi v primeru gledališča Zahod postaviti nadomestek), do konca lanskega leta pa je med sedemletno sanacijo (ki se je – ne, to ni primer zgolj v Sloveniji – nekajkrat zavlekla in nekajkrat podražila) stare državne opere na bulvarju Unter den Linden gostil njene predstave. No, tudi Nemška opera je bila zahodnonemški nadomestek za Staatsoper Unter den Linden.

In pred tem nadomestkom so 2. junija 1967, ki je bil menda prijeten zgodnjepoletni dan, potekale demonstracije. Berlin je gostil iranskega šaha Rezo Pahlavija. Torej enega izmed treh ključnih mednarodnopolitičnih povodov za proteste berlinskih študentov. Na tem mestu je vendar treba še pojasniti, zakaj so bili zahodnoberlinski študentje tako politično angažirani, skorajda bojeviti.

Freie Univerzität – politična enklava kritičnih študentov
Že sam položaj življenja v mestu otoku na vroči točki hladne vojne je bil pomemben kontekst. Poleg tega je pomembna sama vloga univerze Freie Univerzität, ki je tudi bila nadomestek. Stara Humboldtova univerza je pač tudi ostala na Vzhodu, nova univerza Freie Univerzität, katere že samo ime, torej Svobodna univerza, je bilo pomenljivo, pa je zrasla v predelu Steglitz. Bila je cilj politizirane mladine iz Vzhodnega Berlina, kar pa se je končalo z gradnjo berlinskega zidu, proti kateri so protestirali in so se hoteli proti njej boriti tudi študenti. Po letu 1961 pa je univerza obdržala sloves gnezda kritične mladine.

In mladi iz teh vrst so se podali pred Nemško opero, kjer naj bi šah Reza Pahlavi v družbi predsednika Lübkeja užival v vrhunski predstavi, Mozartovi Čarobni piščali. Takoj ko so visoki gostje, predvsem pa Lübke in Pahlavi, tik pred osmo uro izginili v stavbi opere, se je položaj zaostril. Tam so bili študentje in policija, vmes pa šahovi ljudje, ki so menda 'provocirali'. Policisti so preskočili ograje in začeli udrihati po demonstrantih. Več jih je okrvavljenih obležalo na tleh, večina jih je poskušala pobegniti v stranske ulice in naprej. "Sistematičen, hladnokrven in načrtovan pogrom," je zadevo za tednik Der Spiegel pozneje opisal policist Sebastian Haffner. Nastal je kaos. Zakaj je okrog 20.30 policist Karl-Heinz Kurras ustrelil že prej pretepenega študenta romanistike in germanistike, člana evangeličanske študentske organizacije iz Hannovra, Benna Ohnesorga, ki je želel zgolj postati gimnazijski učitelj in ki ni bil znan kot politiziran in problematičen študent, kaj šele provokator, pravzaprav še vedno ni jasno.

S pudingom nad ameriški imperializem
Župan Heinrich Albertz (SPD) je zatrjeval, da se je policija vse do zadnjega vedla zadržano, a posledice so govorile drugače. In da veljajo različna merila presoje nasilja za različne kategorije ljudi, je natanko dva meseca prej, med še enim državniškim obiskom v Berlinu v časopisu Konkrett zapisala še druga akterka pozneje ustanovljene jedrne skupine RAF-a Ulrike Meinhof; tedaj še novinarka. Zahodni Berlin je takrat obiskal podpredsednik ZDA Hubert Humprey in ob tej priložnosti je Komuna 1 (šlo je za politično motivirano komuno, ki so jo na začetku leta 1967 ustanovili člani zunajparlamentarne opozicije, ki so boj za demokracijo in svobodo povezovali z alternativnimi oblikami skupnega življenja in z odpravljanjem tradicionalne družine kot organizacijske oblike, ki domnevno krepi avtokratsko in k idolatriji avtoritet usmerjeno mentaliteto) nanj kot na predstavnika ameriške nasilne zunanje politike izvedla napad s pudingom.

Sledil je oster obračun policije z demonstranti, Meinhofova pa je zapisala: "Ni kriminal metanje napalma na ženske, otroke in starce, kriminal je protest proti tem dejanjem. Kriminalno ni uničevanje žetev, kar pomeni lakoto in smrt milijonov, protest proti temu je kriminalen. Velja, da je neuglajeno, če politike obmetavaš s pudingom in skuto, ni pa neuglajeno sprejemati politikov, ki ukažejo izbris celih vasi in bombardiranje mest ... Napalm ja, puding ne!"

Uboj Benna Ohnesorga je bil pomemben, če ne celo ključen katalizator radikalizacije nemških študentov. Šele lani so bile tudi objavljene uradne fotografije Ohnesorgovega trupla. Ki niso javno in brezplačno dostopne, zato jih ne objavljamo, jih je pa mogoče najti ne spletu. Najbolj enigmatično pa je, da se je pozneje izkazalo, da je bil atentator, torej policist Kurras v resnici član vzhodnonemške partije, to je stranke socialistične enotnosti (SED) in Stasija. Ali je z umorom želel okrepiti vtis nasilne zahodnonemške oblasti? Ali je streljal po pomoti? Kurrasa so obtožili zaradi nemarnega ravnanja, zaradi umora na delovnem mestu iz malomarnosti, a so ga trikrat oprostili. Leta 1987 se je upokojil. Za študente je bil ves "Faschobulle" (fašistični kifeljc), obraz "strukturnega nasilja" in "svinjskega kapitalističnega sistema".

Berlin, kraj visoke koncentracije vohunov
Razcvetele so se teorije zarote. Tudi vsaj delno upravičeno, saj je bil Zahodni Berlin specifičen in krogi radikalnih študentov prav tako. Tam so se srečevali vohuni, dvojni špioni. Zveze z 'radikalci' so imeli ljudje kot S-Bahn-Peter (Peter-primestna-železnica) oziroma Peter Urbach, ki je delal tako rekoč za vse politične strani in vse struje, ki so tedaj v Zahodnem Berlinu obstajale: za zahodnonemško obveščevalno službo, za Stasi, pa tudi za Komuno 1, ki jo je tudi oskrboval z orožjem. Anekdot – vsaka od njih s potencialom filmskega scenarija – je nemalo …

Bistveno je tu predvsem dvoje, da je umor Benna Ohnesorga sprožil militarizacijo izvenparlamentarne opozicije (APO) - ponudil je izhod v terorizem - in da je bila APO tudi posledica tega, da se je množicam zdelo, da v institucionalizirani politiki nimajo sogovornika. Obdobje 1966-69 je bilo obdobje velike koalicije kanclerja Kiesingerja, ki je delovala pod motom, biti vlada, ki zagotavlja politično stabilnost (kar v našem trenutku in z mislijo na Nemčijo zveni znano), v njenih gremijih pa ni bilo resnične opozicije; glasu ceste, predavalnice, čitalnice na inštitutih tam ni bilo, zato se je zdel glasen pohod v javnem prostoru neobhoden.

Dogodki, ki so katalizirali študentsko gibanje
Če poskušam najti še nekaj v evropskem oziru pomembnih prelomnic zahodnonemškega študentskega gibanja, je potrebno omeniti kongres o Vietnamu, ki je na Freie Universität potekal 17. februarja 1968. Potekal je v organizaciji omenjenega SDS-a in v času, ko je bila ofenziva Tet v Vietnamu vsak dan na televiziji. Razvila se je dvanajsturna razprava, več sto udeležbe željnih ni moglo v glavno dvorano univerze, v kateri je visela zastava severnovietnamske narodne osvobodilne fronte in na njej Che Guevarov rek: Dolžnost revolucionarja je, da naredi revolucijo.

Rdeči Rudi, prvi študentski vodja
Med govorci je bil tudi Rudi Dutschke ali rdeči Rudi, študent teologije. Alain Krivine, tedaj francoski trockist, se je kasneje za knjigo 1968: The Year That Rocked the World ameriškega novinarja Marka Kurlanskyja spominjal: "Veliko taktik, ki so jih študentje uporabljali leta 1968, so se jih prej naučili v Berlinu in Bruslju v tamkajšnjih demonstracijah proti vojni v Vietnamu. Gibanje proti vojni v Vietnamu je bilo dobro organizirano po celi Evropi. Dutschke in Nemci so bili pionirji v tehnikah trdih demonstracij. Odšli smo tja in oni so že imeli svoje zastave in znake pa tudi njihove varnostne sile in vse, kar je še sodilo k militaristični taktiki. To je bilo zame in za druge Francoze novo."

Dutschke je v govoru na kongresu potegnil vzporednice med bojem vietnamskega ljudstva in pa prizadevanjem Evropejcev za to, da bi odpravili razredni sistem. Dutschke je tedaj že veljal za najpomembnejšega študentskega vodjo v Evropi, zanimivo pa je, da je tedaj tudi že bil poročen z ameriško študentko teologije, ki je nedavno tudi izdala in na nedavnem knjižnem sejmu v Leipzigu predstavila knjigo svojih spominov 1968: Worauf wir stolz sein dürfen, o kateri bom pisala v nadaljevanju tega spominskega leta.

Dan po kongresu so na imenitnem bulvarju, izložbi zadnje visoke mode Kurfürstendamm, potekale demonstracije proti ameriški politiki v Vietnamu. New York Times je pisal o 10.000 udeležencih in o največjem protiameriškem shodu vseh časov. Organizirane so bile tudi protidemonstracije z gesli kot: Vreči Dutschkeja iz Zahodnega Berlina. Berlin podpira Ameriko. Dutschke je bil zvezda, kalu pa tragična zvezda …

Šel po zdravila za otroka, postal tarča atentatorja
11. aprila je Dutschke v bližini sedeža SDS šel v lekarno po zdravila za svojega sina Hiseo Cheja. na poti ga je ustrelil pomožni delavec, pleskar Joseph Bachmann. V svojem stanovanju je imel sliko Hitlerja. Dutschke je tri strele preživel, a za posledicami poškodb možganov je umrl leta 1979. Bachmannu v ječo je pisal pismo, v katerem mu je želel razložiti socializem. Bachmann se je v ječi obesil. Nanj naj bi menda vplivali članki iz senzacionalističnega tiska, predvsem tisti v časopisih Springerjevega koncerna. Nanj naj bi torej vplivali hujskaški teksti iz tistega koncerna s sedežem na Kochstrasse, torej tik ob nekdanjem zidu, da je lahko s stavbe na Vzhod seval napis: Berlin bo ostal svoboden; torej članki medijskega koncerna s sedežem na tistem delu Kochstrasse, ki so ga kasneje preimenovali v Rudi-Dutschke-Strasse.

Po atentatu, ki je bil prvi politični atentat v Nemčiji po koncu Tretjega rajha so izbruhnile spontane demonstracije; ne le v Berlinu. Študentje so prav tako oblegali Springerjeve zpostave v drugih nemških mestih in Frankfurt Allgemeine Zeitung denimo ni mogel iziti pravočasno, ker so ga pač tiskali v oblegani Springerjevi tiskarni; in demonstracije izbruhnile so pred Springerjevimi izpostavami v Londonu, Parizu in New Yorku. V Berlinu so tistega dne zmagali vodni topovi, aretirali so več kot 200 študentov. Med njimi tudi Petra Brandta, sina tedanjega zunanjega ministra Willyja Brandta in kasnejšega zveznega kanclerja ZRN. Ko mu je neki profesor njegovega sina dejal, da obstaja nevarnost, da bo Peter v pol leta postal komunist, je Willy Brandt menda odgovoril: Tisti, ki pri 20 ni bil komunist, ne bo nikoli dober socialni demokrat.

S tem to besedilo sklepam zato, ker je nemir leta 1968, tudi ti uvodni koraki proti temu, česar radikalizacijo je le malo kasneje zastavil pariški maj, bil tudi nastavek politične poti mnogo oseb, ki so zaznamovale tako politiko kot tudi tudi humanistično kritično misel, pa tudi vizionarsko tehnološko znanost na prelomu 20. v 21. stoletje.
To pa je že nova zgodba ...