Zdaj so premožni, vendar lahko delujejo kot neprimerni gospodarji kulturne sfere. Najbolj poenostavljen očitek je lahko, da si Abu Dabi z gradnjo lokalnih izpostav Louvra ali Guggenheima zgolj kupuje kulturo. Vendar je to še najmanjša težava …

Sužnjelastniški odnosi
Četudi ne obstajajo uradne statistike, naj bi v ZAE živel okoli milijon imigrantskih gradbenih delavcev. Ti skoraj brez izjeme izdatno plačajo nekoga, ki jih rekrutira na določeno delovno mesto. Delodajalci jim vnaprej obljubljajo pokritje stroškov selitve, vize, zdravniških pregledov itd., vendar to na koncu pomeni, da tako delavcu odvzamejo več kot enoletni zaslužek.

Nadrejeni jim po navadi tudi odvzamejo potne liste in ker delavci zaslužijo nekje med 150 in 300 dolarji (približno med 110 in 220 evri) na mesec, traja po več let, da jim uspe odplačati dolgove pri posameznikih, ki so jih rekrutirali. Pogoji bivanja in dela pa so povsem nehumani.

Prepoved povezovanja delavcev
Revija Vice navaja, da v svetovni javnosti ta položaj ne ostaja neopažen, poročila običajno vzporejajo bleščeča pročelja visokih stavb, ki so jih delavci zgradili, in mizerno nizka plačila, ki jih dobijo za svoje delo. Četudi jim občasno le zvišajo plačila, pa ne bodo ZAE najbrž nikoli dopustili uradnega povezovanja delavcev. Ustanovitev sveta delavcev ali katera koli druga oblika povezovanja je strogo prepovedana.

Vendar pri poročanju o imigrantskem delu v ZAE pogosto ostaja spregledana aktivnost samih delavcev. V državi, v kateri grozi deportacija že zaradi izražanja tudi najmanjšega nestrinjanja, je bilo v zadnjih treh letih več kot sto stavk v gradbeni industriji.

Prodaja lastne duše?
Med drugim so se leta 2006 na njihovo stran na primer postavila tudi tri slavna imena iz francoske kulturne sfere - Françoise Cachin, Jean Clair in Roland Recht, ki so v časniku Le Monde objavila odprto pismo, naslovljeno Muzeji niso naprodaj, v katerem so se obregnila ob Louvrovo partnerstvo z Abu Dabijem, rekoč: "Ali ne pomeni to prodaje lastne duše?"

Eno boljših ponazoritev razkoraka med bedo in bliščem je izrazil v ZAE živeč inženir Ahmed Mansoor, ki je leta 2011 preživel osem mesecev v zaporu zaradi vzpostavitve spletne strani, ki je prebivalcem emiratov omogočala, da odkrito govorijo o politiki, religiji in kulturi. Njegovo mnenje je, da "so vse te bleščeče zgradbe in velika imena tam, da skrijejo grdo obličje … Umetniki po svetu cenijo prizadevanje ljudi za svobodo. V ZAE pa le kupujemo to podobo."