V ljubljanskem parku Tivoli so ob Tivolskem ribniku, v neposredni bližini še nastajajočega elektronskega spomenika Kosovelu, odkrili spomenik Edvardu Kocbeku, ki ga je zasnoval kipar Boštjan Drinovec.

Slavnostna govornika sta bila ljubljanska županja Danica Simšič in pisatelj Boris Pahor, Kocbekove pesmi pa sta interpretirala Sabina Kogovšek in Gašper Jarni.

Kino Kocbek
Osrednja državna slovesnost, ki jo je na prvem programu prenašala tudi Televizija Slovenija, je potekala v SNG-ju Drama Ljubljana, kjer so priredili slovesnost Kino Kocbek. Umetniški program večera je bil osredotočen na Kocbekovo poezijo, ki jo je izbral Boris A. Novak, scenarij proslave pa je napisal Dušan Jovanović, ki se je podpisal tudi pod režijo slovesnosti.

V 40 minutah so se na odru ljubljanske Drame kot interpreti poezije predstavili Milena Zupančič, Jožica Avbelj, Silva Čušin, Saša Tabakovič, Igor Samobor in Branko Šturbej. Z avtorsko glasbo je dogajanje popestril Drago Ivanuša s svojo skupino, na sceni Mete Hočevar in v kostumih Bjanke Adžič Ursulov pa so nastopili še plesalci Denes Debrei, Henrieta Debrei, Uršula Teržan in Tanja Zgonc.

Kocbekova poezija tudi za mimoidoče
S slavnostnim nagovorom je svoje misli o Edvardu Kocbeku na začetku "predstave" Kino Kocbek strnil predsednik slovenske vlade Anton Rop, pol ure pred začetkom slovesnosti pa sta na balkonu Drame s skladbami na temo Kocbekove poezije nastopili glasbeni zasedbi Čompe pod vodstvom Janeza Škofa in Autodafe, ki ga vodi Matjaž Pikalo.

Rop je priznal ...
"Recimo torej nocoj: slovenska država priznava, da je Kocbekovo delovanje vgrajeno v njene temelje. Edvard Kocbek je slovenska realnost dvajsetega stoletja, eden največjih duhov te nacije in vizionar, kakršnega nismo premogli nemara od Prešerna naprej. Vse prepogosto se je dogajalo, da se je Kocbeka, zlasti tistega, ki je deloval po vojni, skušalo deliti na politika in misleca, politika in pesnika, politika in vizionarja. Namen teh opredelitev je seveda jasen: oporekati pesniku, mislecu in vizionarju – ob vsem dolžnem spoštovanju – osnovni politični čut in zmožnost pragmatične presoje. Danes je čas, da takemu razmišljanju odrečemo legitimnost. Kocbek je bil v vsem, kar je počel nedvomno tudi političen človek. Priklonimo se nocoj pesnikovi veličini in njegovi besedi!"

Kocbeka bomo lahko tudi poslušali
V Konzorciju so predstavili zgoščenko, na kateri slovenski pesniki berejo Kocbekove pesmi, preko celega dneva pa so različne založbe predstavljale nove knjige, posvečene temu velikanu slovenske književnosti.

NUK: Dokumentarna razstava
V NUK-u so avtorju v spomin pripravili tudi dokumentarno razstavo, ki jo bodo odprli 6. oktobra.

Še dva izida Kocbekovih del
Izidom Kocbekovih del pa se pridružujeta še dve, s katerima je umetnikov jubilej zaznamovala založba Litera. Pri njej sta izšli deli Edvard Kocbek: Zbrano delo - 8. knjiga (potopisi: Krogi navznoter, Nemški dnevnik, Pariški dnevnik, Obisk Sovjetske zveze) in Edvard Kocbek: Tudi čez ta prepad moram.

Počastitev v Kocbekovem rojstnem kraju
Slovesnosti v Sv. Juriju ob Ščavnici Kdo sem? sta se udeležila tudi kulturna ministrica Andreja Rihter in predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot. Ministrica je v govoru med drugim poudarila, da je Kocbek med tistimi, ki so pri nas kar najgloblje doživljali in sooblikovali svojo dobo ter s svojo ustvarjalnostjo obogatili prihodnost. Kocbeka je Rihterjeva označila za enega največjih duhov pri nas v 20. stoletju.

Iz govora Andreje Rihter
"Edvard Kocbek je izreden slovenski avtor, ki zato - kot priča zanimanje zanj tudi v tujini - predstavlja eno velikih imen evropske kulture ali, če si pomagamo z znano parafrazo - je eden izmed vrhov, čez katere je šel duh časa. To nas, Slovence, in našo kulturo zavezuje vsaj v dvojnem pomenu: da varujemo njegovo izročilo in da si prizadevamo, da bi ga spoznavala tudi Evropa, katere del smo tudi sami."

Edvard Kocbek
Kocbek je bil pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec in urednik. Po dveh letih študija teologije se je preusmeril na romanistiko. Po začetku druge svetovne vojne je bil kot predstavnik krščanskih socialistov tudi eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, po koncu vojne pa je zasedal številne visoke politične funkcije v nekdanji Jugoslaviji.

Kocbek je bil po političnem sporu leta 1952 zaradi zbirke novel Strah in pogum, v kateri je kritično nastopil do nekaterih plati partizanstva, prisilno upokojen in vse od tedaj deloval kot svobodni književnik. Med njegova najbolj znana dela sodijo zbirke pesmi Zemlja (1934), Groza (1963), Nevesta v črnem (1974), novele Strah in pogum (1951) in njegovi obsežni dnevniški zapisi.