Ali vsaj največji arhitekt prvih desetletij 20. stoletja, saj je arhitekt, čigar 50-letnice smrti se spominjamo prav letos, avtor vseh treh po sodbi uporabnikov spletnega portala Multimedijskega centra RTV Slovenija najlepših stavb v slovenski prestolnici. 29 odstotkov od skupno 673 glasov je pripadlo Narodni in univerzitetni knjižnici, 23 odstotkov je dobila cerkev svetega Mihaela na Barju, 13 odstotkov glasovalcev pa je menilo, da je najlepša stavba Vzajemne zavarovalnice.

Rivalstvo Plečnika in Vurnika
Več kot 10 odstotkov je dobila še stavba Zadružne gospodarske banke Ivana Vurnika, arhitekta, ki je v 30. in 40. veljal za Plečnikov protipol; vsak od obeh arhitektov je imel na ljubljanski Tehniki svojo arhitekturno šolo in med njima je veljal tihi dogovor, da se ne vtikata v delo drugega. Vurnik je bil namreč drugače kot Plečnik, ki ni zavrgel historične arhitekture, zagovornik mednarodnega funkcionalističnega sloga. V tem duhu je oblikoval tudi svoj načrt za Narodno in univerzitetno knjižnico, ki je bil resen tekmec Plečnikovemu načrtu.

Vurnikov načrt je imel veliko privržencev, vendar pa je imel v ključnem trenutku Plečnik več zagovornikov na odločilnih mestih na univerzi in v Dravski banovini. Da je bila njihova sodba pravilna, potrjuje to, da je Plečnikov NUK še 70 let po začetku gradnje ena najbolj priljubljenih slovenskih stavb. Ravno zato ji velja nameniti tudi nekaj več besed. Pa tudi zato, ker tudi poznavalci NUK označujejo za Plečnikov najkakovostnejši objekt v domovini, in sicer tako po oblikovnih kot tudi po izvedbenih odlikah.

Ob pomoči študentov
Še prej pa velja nekaj besed nameniti tudi arhitektom, ki so sodelovali pri načrtovanju NUK-a in ki pri projektu sploh niso imeli majhne vloge. Izhodišče za končni načrt NUK-a je bil tako osnutek, ki ga je kot šolsko nalogo izdelal Aleksander Dev, pri prvih načrtih je sodeloval tudi Janez Valentinčič, pomemben vpliv na končno podobo NUK-a pa je imel verjetno največji slovenski modernistični arhitekt in Plečnikov učenec Edvard Ravnikar. Kot je zapisano tudi v veliki monografiji o Jožetu Plečniku avtorja Petra Krečiča, "gre prav Ravnikarju v marsičem zasluga, da se je Plečnikov načrt razvijal v določeni smeri, in hkrati zasluga za samo izvedbo načrta v nekaj odločilnih segmentih".

Odločilna obljuba kralja Aleksandra
Dolgo časa je bilo pravzaprav nejasno, ali se bo gradnja slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice, za katero so si Slovenci prizadevali vse od ustanovitve ljubljanske univerze leta 1919, sploh začela. Oblasti v Beogradu so zavlačevale; menda tudi zato, ker so pričakovale – in si v duhu prizadevanja k poenotenju jugoslovanske kulture, v kateri bi seveda prevladovala srbska, to tudi želele - propad ljubljanske univerze. Odločilne so bile besede kralja Aleksandra, ki je vodstvu slovenske univerze in študentom obljubil, da bo podpiral prizadevanja za zgradnjo knjižnice. Čeprav so Aleksandra leta 1934 ubili v atentatu, so oblasti njegovo obljubo spoštovale.

Z lepoto omamiti študenta s podeželja
Drugače kot večina drugih velikih arhitektov njegovega časa je Plečnik tudi pri NUK-u estetiko postavil pred funkcionalnostjo. Vztrajal je, da mora biti stavba lepa, da bo na študenta, ki prihaja z dežele, naredila kar največji vtis in tako v njem ustvarila mnenje, da je učenost nekaj vzvišenega in veličastnega. Zato je Plečnik tudi vztrajal, da je vse okrasje izdelano iz kar najboljših materialov. Najbolj prepoznaven je NUK verjetno po zanimivem pročelju, katerega posebnost je prefinjena igra opečnatih pasov, ki jih prekinjajo grobo ali bolj fino obdelani kamni, ostanki porušenih ljubljanskih hiš. Kot samosvoj element v njej izstopa okno velike čitalnice, ki je bilo v obdobju med obema svetovnima vojnama največje stekleno okno v Ljubljani. Pred njim stoji eleganten in vitek steber z jonskim kapitelom, katerega voluti sta bronasti.

Romanje iz teme neznanja v svetlobo učenosti
Poseben ornamentalni element zaznamuje tudi pročelje NUK-a ob stranskem vhodu. Nad tega je Plečnik postavil bronasto plastiko Mojzesa kiparja Lojzeta Dolinarja. Fasado ob glavnem vhodu je arhitekt namenoma pustil bolj asketsko. Njena dominanta je glavni portal z vhodom, nad katerim se pne razmeroma enostaven balkon, izrazitejših plastik pa tukaj ni. Glavni vhod je Plečnik pustil razmeroma nepoudarjen, da bi bilo doživetje ob vstopu v veliko avlo toliko večje. Ta avla je tudi začetek tega, kar je Plečnik zasnoval kot simbolno pot k učenosti. Avla ob vhodu je razmeroma temačen prostor, iz katerega se vzpenja veliko in monumentalno stopnišče, obdano s stebri. To nas pripelje do velike in svetle čitalnice – svetloba kot simbol razsvetljenja, ki ga človek doživi ob študiju. Pri načrtovanju poti od vhoda do čitalnice je Plečnika "bolj kot vsi funkcionalni oziri zanimalo izraziti prav to misel, misel o mističnem srečanju z znanjem in modrostjo" (Krečič, Peter: Jože Plečnik, 1992).

Narodna in univerzitetna knjižnica tako ni le odličen arhitekturni izdelek, ampak tudi delo z izjemno globoko idejo. NUK-je tako izjemna sinteza vzvišene ideje in odlične in večno aktualne arhitekture. Večno aktualne tudi zato, ker se je ravno z NUK-om Plečnik najbolj približal idealu svojih velikih italijanskih vzornikov. To je ideal tragične dramatičnosti, ki stavbo razume kot del živega, večno spreminjajočega se tkiva človeške družbe.

Polona Balantič