Ekipa tehničnih in programskih sodelavcev Radia Ljubljana leta 1929, Marij Osana sedi drugi z desne. Foto: RTV SLO
Ekipa tehničnih in programskih sodelavcev Radia Ljubljana leta 1929, Marij Osana sedi drugi z desne. Foto: RTV SLO
Marij Osana je leta 1924 začel poskusno oddajanje prek oddajnika, ki ga je izdelal sam. Foto: RTV SLO
Stane Kocutar
Razstava avtorja Staneta Kocutarja, ki je bila poleti na ogled v avli RTV-centra Maribor, je ob 85-letnici Radia Slovenija zdaj na ogled tudi v avli Radia Slovenija. Foto: RTV SLO
Razstava Marija Osane
Dokumenti izhajajo iz vseh obdobij Osanovega življenja. Ohranjeni so krstni list, maturitetno spričevalo, indeks Tehniške visoke šole na Dunaju, listina, ki je spremljala Avstro-Ogrsko vojaško odlikovanje, imenovanja, povezana s poklicno kariero od poštne direkcije do Univerze v Ljubljani, osebna izkaznica, potni list in listina o imenovanju za častnega člana Zveze društev inženirjev in tehnikov v Ljubljani. Foto: Avtor razstave

Ob 85. obletnici v čast očetu radia na Slovenskem, za kar velja Marij Osana, je v avli Radia Slovenija od danes razstavljena razstava dokumentov in fotografij iz njegove zapuščine. Na ogled so dokumenti iz različnih obdobij inženirjevega življenja: od krstnega lista, maturitetnega spričevala, osebnih dokumetov, do dobro ohranjenih fotografij in celo poskusov literarnega ustvarjanja.

Najdbo osebnih dokumentov in fotografij iz njegove zapuščine v Rošpohu pri Mariboru bi lahko ob izposoji arheološke terminologije imenovali kar radijska zakladna najdba.

Življenje Marija Osane v dejstvih
Marij Osana se je rodil leta 1880 v Trstu. Po maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na tehniško visoko šolo na Dunaju in leta 1906 diplomiral. 21. junija 1907 je bil imenovan za gradbenega pripravnika pri direkciji Pošte in telegrafa v Trstu, čez leto dni pa je začel delati pri sekciji za telegraf in telefon v Pulju, kjer je do začetka prve svetovne vojne opravljal različna dela telegrafske in telefonske stroke na kopnem in po morju. V času 1. svetovne vojne je bil najprej tehnični vodja telegrafske čete na vzhodnem bojišču (Galicija), od tam pa je bil zaradi teoretičnega znanja in praktičnih uspehov avgusta 1917 prestavljen na mesto telegrafskega direktorja soškega bojišča, kjer je ostal dejaven vse do konca vojne, novembra 1918.

Njegove sposobnosti in veščine so med vojno spoznali tudi vojaški nasprotniki in ga povabili, naj ostane v Trstu, a je vabilo zavrnil. Novembra 1918 se je pridružil Poštni direkciji Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. V italijansko službo ni hotel vstopiti niti v poznejšem obdobju, ko ga je vodja njihove telegrafske in telefonske uprave Mirabelli povabil, naj se jim pridruži pri projektu polaganja podmorskega kabla med libijsko in italijansko obalo. Italijani so predtem v Beogradu celo pridobili dovoljenje, ki je Osani omogočalo, da kot vrhunski strokovnjak trajno zapusti jugoslovansko državo.

Od oktobra 1920 do junija 1921 je deloval kot član tako imenovane nakupovalne komisije ministrstva za pošto in telegraf v Beogradu. Zaradi uspehov je bil leta 1922 s sklepom vlade imenovan za pooblaščenega zastopnika ministrstva pošte in telegrafa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pri vojnoodškodninski komisiji v Parizu. To obdobje ocenjuje kot zelo pomembno, saj se je imel priliko na široko seznaniti z nemško elektronsko industrijo.

Po vrnitvi iz Pariza v Ljubljano je leta 1923 postal vodja tehničnega oddelka direkcije za pošto, telegraf in telefon (PTT). Tedaj je začel preurejati omrežje in telefonsko centralo ter pripravljati teren za radijsko službo. Univerza v Ljubljani ga je takrat tudi povabila, da na tehniški fakulteti kot honorarni sodelavec predava predmete, povezane s telegrafijo in telefonijo, kar je delal do leta 1926, ko je bil premeščen v Beograd na mesto načelnika oddelka za telegraf in telefon pri pristojnem ministrstvu v Beogradu.

Njegova ključna zadolžitev je bilo postopno preurejanje jugoslovanskega telefonsko-telegrafskega omrežja in avtomatizacija telefonskih central v Beogradu, Zagrebu, Novem Sadu, Ljubljani in Mariboru. V Beogradu je z velikim naporom dosegel ustanovitev in organizacijo radiofonske službe. 28. januarja 1926 je bil imenovan za izrednega in sedem let pozneje za rednega profesorja Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kot vodilni elektrotehniški strokovnjak v državi je sodeloval pri vseh večjih projektih posodobitve in vzdrževanja telegrafa in telefonije v takratni Jugoslaviji. Umrl je leta 1958.

Besede velikega strokovnjaka
Ob upokojitvi je Osana takole zapisal: "V vsakovrstnih strokovnih člankih sem skušal zanimati javnost, mladino za radio, ravno tako na javnih predavanjih, kjer sem z eksperimentom pokazal fizikalne osnove (radia) itd. Vesel sem, da je moje delovanje na univerzi kakor v javnosti imelo za uspeh to, da je Slovenija sedaj vodilna v industriji za šibki tok, ker je pravočasno dobila svoje kadre. Za časa okupacije od strani Italije sem bil v početku prisiljen marsikaj priskrbeti za postavitev nove oddajne radiopostaje, namesto domžalske, ki je bila bombardirana od strani Nemcev. Vedel sem, da Italija ne bo dolgo ostala tu in zato sem iz početka mislil, da bi bilo dobro, da bi kaj dobrega tukaj pustili. Ko sem pa videl, da se zadeva komplicira, sem opustil tudi to idejo. Z Nemci pa nisem imel opravka. 23. decembra 1956 sem bil obveščen, da mi po zakonu od 30. junija 1957 preneha aktivna služba in bom s tem dnem upokojen."