O potrebi po spremembi obstoječega modela odločanja o skupnih zadevah v različnih lokalnih skupnostih – ki so v resnici precej razdružbljene – tako ali drugače govorimo že nekaj časa. Na težave s tem modelom je opozoril tudi predavatelj, vendar je pri tem prej kot iz socialne – kaj šele razredne – razsežnosti prostorske problematike izhajal iz mešanice konservativnih ekonomskih analiz (ki se naslanjajo na kazalnike, kot sta gospodarska »rast« in BDP), ki naj bi podkrepila tezo o preživetosti države blaginje. Težava tega izhodišča je, da se v širokem loku izogne dejanski kritiki države (blaginje) in prevlade korporativne logike. Vtis je bil, da v nadaljevanju podano izvajanje ne zavzame zares kritičnega stališča do neoliberalne ideje radikalne fleksibilizacije življenja in polnega nadzora funkcij urbanega okolja, ki perpetuirata siceršnjo nadrejenost bogatih nad revnimi.

To smer je nakazal že začetek predavanja s fotografijo razvpite utonitve luksuzne ladje Costa Concordia, ki jo Steinberg nekako povezuje z eksistenčnim vprašanjem in šibkostjo človeškega bitja, pa tudi z določenimi »izzivi«, s katerimi naj bi bili soočeni. Kot rešitev, kot se je izrazil, »družbene krize srednjih let« predlaga spremembo konteksta oziroma modela vladanja, saj sedanji sistem menda ne izpolnjuje svojega smisla. Vzporednice med simboliko angela in hudiča, ki naj bi podkrepila tezo, da se premikamo iz tveganja k negotovosti, sicer nismo razumeli, zato smo se toliko bolj spraševali, kaj naj bi pravzaprav pomenila fraza »oblikovanje prihodnosti«, še bolj pa, v čigavem imenu poteka.

V nasprotju z vladajočimi naj bi bilo oblikovalcem blizu ustvarjanje prototipov, kar Steinberg predlaga kot metodo delovanja prostorskega načrtovanja namesto sedanjih dolgotrajnih in po njegovem mnenju tudi neučinkovitih analiz množice različnih dejavnikov. Zanj izziv ni preoblikovanje v smislu optimizacije, temveč strateška izboljšava. V povezavi s tem zastavlja vprašanje vloge vladajočih v »spremenjenih pogojih«, saj naj bi (dodati je treba: predvsem na Zahodu) imeli prvič generacijo, ki živi slabše kot prejšnja, je manj izobražena, ima manj socialnih pravic. Na to trditev se naveže s citatom iz ameriške deklaracije o neodvisnosti in še na deklaracijo o človekovih pravicah, ki se, strinjamo se, dejansko ne uresničuje. A dodati je treba: ker temelji na statusu državljana, in ne človeka.

V nadaljevanju nam je predavatelj predlagal nekaj kratkih predlogov za spremembe obstoječega (dodati je treba: zahodnoglobaliziranega) družbenega modela. Tri načela upravljanja naj bi bila: pametnejša vlada, oblikovanje prihodnosti in vlaganje v inovacije. Tri načela inovacije pa bi bila: nemogoči izzivi, na predlogih temelječa inovativnost in prebivalci na prvem mestu.

Tako premočrtni predlogi, ki v resnici ne povedo veliko – izstopa oksimoron pametnejša vlada – zapadejo v nevarnost posploševanja in pretiranega poenostavljanja, saj so reči in pojavi, povezani s socializacijo ljudi (mesta, prostora, skupnosti), kompleksni, med seboj povezani in soodvisni. Pri tem je bilo nejasno predavateljevo razumevanje odnosa upravljavci vs. prebivalci (ki naj bi bili na prvem mestu), predvsem pa smo pogrešali razjasnitev njegovega osebnega položaja. Zaimek mi, ki ga je veliko uporabljal, je zvenel presplošno in bi lahko pomenil marsikaj – strokovnjake, občane ali vladajoče, vendar je bilo iz konteksta slutiti, da gre pri vsem skupaj predvsem za potrebo po prepričevanju t. i. odločevalcev.

Primanjkljaj jasnejše umestitve predavateljevega položaja je znotraj njegove mehko marketinško zastavljene agende bilo čutiti tudi v nadaljnjih, precej ilustrativnih izvajanjih. Tako je primer modernizacije Finske iz poljedelske v industrijsko družbo predstavil kot veliki »civilizacijski napredek« države v zgodovinsko gledano zelo kratkem času. Težava tega pogleda je, da nikakor ne moremo trditi, da je bila t. i. primitivna družba zares zaostala. Ni namreč samoumevno niti dokazljivo z ozkimi ekonomskimi merili, da se je pred tisoč leti živelo primerljivo slabše.

Vprašanje o "namenu vladavine v 21. stoletju" je seveda še kako odprto, smo pa pogrešali njegovo umestitev v aktualno krizo predstavništva. Pri predlagani "inovaciji vladanja" pa se zatakne, sploh ob nevarni trditvi, da je "kulturna politika najboljša politika inovacij". Ne drži, saj je ta med drugim tudi "politika" gentrifikacije. Če naj bi k inovativnosti prispeval predlog "tekmovanja med mesti," se ta nekako ne sklada s stanjem sveta, ki je tudi po predavateljevem mnenju razdeljen na "tiste, ki imajo, na eni in one, ki nimajo, na drugi strani".

Nekonsistentno zastavljena problematika predavanja je bila zaznamovana z razmeram rahlo prilagojeno liberalno ekonomsko logiko ("realnost spreobrniti v priložnost", ekologija v službi dobička z navidezno skupnostnim obrazom, neartikuliran odnos do t. i. varčevalnih ukrepov, bežna omemba krize schengena). Predstavitev je obtičala na ravni konservativne dualnosti – čeprav zmehčane – med prebivalci in vodjami ter ustaljene delitve med javnim in zasebnim sektorjem.

Ideja predavatelja o reciklaži mrtvih človeških teles je v tem okviru dišala po nekrokapitalistični logiki prevlade moči smrti nad življenjem, pa ne, ker bi a priori zavračali tako »obogatene« biološke odpadke, temveč zato, ker je bil vtis, da gre za še eno zvijačo za ohranitev statusa quo, čeprav reformiranega. Zanimivo, Steinberg niti enkrat ni omenil besede kapitalizem, zastavljanje vprašanj po predavanju pa žal ni bilo omogočeno.

Design Biotop je idejo o "oblikovanju kot strateškem orodju za sistemske spremembe" preverjal tudi med delavnico s predstavniki javne uprave, oblikovalci in podjetniki. Ti so tradicionalni člen produkcijske verige od ideje do izdelka in jih je seveda treba prepričati, da vložijo tudi v obliko. Tako veleva tudi prevladujoči izobraževalni, produkcijski in kuratorski model današnjega tržno, poslovno, projektno in korporativno naravnanega oblikovanja.

Vendar bi bilo v obstoječih pogojih – če želimo snovati in graditi alternative kriznemu režimu – nujno spodbujati še zdaleč premalo izkoriščen potencial samoorganizacije oblikovalk, ki bi lahko temeljila na afirmaciji političnega angažmaja, torej umeščanja lastne ustvarjalnosti v skupno. Kar bi bilo dobro izhodišče za procesno naravnano oblikovanje za ljudi namesto zdaj prevladujočega ekskluzivnega, podrejenega poslovnim načrtom in željam bogatih naročnikov in potrošnikov.

Nenad Jelesijević