Kot je dejal Zlobec, nam je Kovič s svojim življenjem in delom povedal, kaj je poezija. "Poezija je to, kar nam je zapustil, kar je zapisal, kako, s kakšnim jezikom, s kakšno metaforo, se je odzival na življenje, slovenstvo, na človeka kot posameznika in kot člana družbe."

Koviča je označil kot "človeka kontemplacije", saj so nekateri v njegovih delih našli ploden dialog za nadaljnji razmislek. Kot je dejal Zlobec, sta svet in človek izpostavljena notranji dvojnosti, smo kreatorji in destruktivneži samih sebe. In leta 1965, ko je bil svet ostro polariziran med tišino in krikom in ko so vsi hoteli enotnost, je Kovič videl, da je že v naravi človeka, družbe in civilizacije ta razklanost naša usoda, naše človeško in družbeno bistvo.

Preplet modernosti in tradicije
Kovič je bil po njegovih besedah klasik v smislu ohranjanja in nadaljevanja tradicije, poleg tega je v njegovi poeziji veliko modernih elementov v metaforiki in jeziku. Kot je še dejal, ni naključje, da so številni zaljubljeni v njegovo poezijo tudi zaradi lepote jezika kot takega. Kovič je bil namreč vedno dvovsebinski - za površinskega bralca je zgodba, za poglobljenega vabilo na pogovor, samorefleksijo.

Podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina se je v nagovoru spomnil svojega prvega srečanja s Kovičem pred štirimi desetletji, ko mu je kot uredniku pri tedanji Državni založbi Slovenije prinesel pokazat svojo zbirko Botticelli. Kot je dejal, tedaj še ni poznal pesmi Prva stopnica Konstantina Kavafija, v kateri pesnik Teokrit pouči mladega in neučakanega pesnika Emuena, ki toži, kako visoko je stopnišče poezije, da je že prva stopnica na stopnišču poezije daleč od navadnega sveta. Ko pesnik stopi nanjo, postane državljan mest idej.

V 70. letih preteklega stoletja so pesniki mislili, želeli in hrepeneli po tem, da bi poezija spremenila svet. Pesniki njegove generacije so bili naivni, pa tudi nezaupljivi do starejših pesnikov, do Teokritov, a ko je leta 1976 izšel Kovičev Labrador, so morali priznati, da je Kovič Teokrit in oni sami neučakani Eumeni, je dejal Svetina.

O Mačku Muriju in Pikiju Jakobu je dejal, da je bila lepota in iskrenost Kovičevih verzov in pripovedi "tista nevidna, nežna šiba, ki je vsakega še tako razposajenega otroka vzgojila v vedoželjno in po lepoti koprneče bitje". S svojimi prevodi pa je Kovič dokazal, da je slovenščina rojena ne le za ljubezen zaradi dvojine, ampak predvsem za poezijo.

Neca Falk, poznana po svoji pevski interpretaciji Mačka Murija, se je Koviču poklonila z njegovo Belo pravljico, ki jo je zapela ob spremljavi kitarista Jerka Novaka.

Kajetan Kovič, ki je s svojim delom zaznamoval celotno slovensko književnost druge polovice 20. stoletja, je umrl v petek, v 84. letu starosti.