Piramido je v stoletju preraslo grmovje, očistili so jo člani Društva Soška fronta, obnovili pa Madžari. V bitkah jeseni 1917 je v mesecu dni pod Škabrijelom padlo več kot osem tisoč madžarskih vojakov, za krvavo goro pa je na obeh straneh izkrvavelo 40 tisoč fantov in mož.
Na odprtje spomenika je iz Madžarske prišel tudi Zoltan Sarkozi, prapravnuk madžarskega vojaka, ki se je bojeval na Škabrijelu. "Moj prapraded se je med 1. svetovno vojno bojeval v teh krajih v IV. pehotnem polku iz Nagyvárada. O strahotah Škabrijela je pisal dnevnik, našel sem ga pred nekaj leti in kmalu ga bomo na Madžarskem natisnili v knjižni obliki."
Madžarske in slovenske vojaške časti
Slovesnosti so se udeležili številni Madžari in Romuni. Padli vojaki na Škabrijelu so bili namreč večinoma iz nabornega mesta Nagyvárad, ki je bil takrat del Avstro-Ogrske, danes pa je to mesto Oradea v severni Romuniji. Še vedno živi v njem številčna madžarska manjšina, ki si je ob pomoči Budimpešte močno prizadevala za obnovo piramide pod to tragično goro nad Goriško.
Na odprtje sta prišla tudi madžarski sekretar za obrambo Tamas Vargha in senatorka madžarske narodnosti v romunskem parlamentu Rosalia Büro. Padlim rojakom sta se poklonila vod madžarske vojske in madžarska vojaška godba. Navzoč je bil tudi vod Slovenske vojske. Oboji so ob piramidi postavili častno stražo. Po intonaciji slovenske in madžarske himne ter polaganju vencev sta vse navzoče pod goro pozdravila novogoriški podžupan Mitja Trtnik - ta se je zahvalil vsem, ki so prispevali k ponovni obuditvi spominskega znamenja - ter brigadir Slovenske vojske Andrej Osterman. Spominsko piramido so blagoslovili katoliški škof, protestantski pastor in judovski rabin, vsi trije so prišli iz Madžarske.
To je četrta piramida
Škabrijelsko znamenje v obliki piramide spominja na vojake madžarskega IV. honvedskega polka, ki so padli med enajsto soško ofenzivo konec poletja in začetek jeseni leta 1917. Že v prvih mesecih leta 1918, še med vojno vihro, so Madžari svojim vojakom postavili štiri piramide: dve na doberdobskem Krasu, tretjo v Novi vasi in četrto pod Škabrijelom. Prve tri so že več desetletij obnovljene, pod Škabrijelom pa je - v starem, toda grenkem sijaju - zasijala te dni. Ker je skoraj sto let staro že pošteno najedel zob časa, so jo po slikah izvirnika zgradili popolnoma na novo.
Erik David Pipan, podpredsednik Društva Soška fronta, je ob tem povedal: "Za madžarsko piramido še iz prve svetovne vojne so vedeli le redki domačini. Po njihovih napotkih smo preiskali pobočje Škabrijela in jo našli že popolnoma zaraščeno, skrito v grmovju, poraslo z mahom … Najprej smo očistili teren okrog nje, zatem smo začeli reševati kamenje v piramidi. Toda konstrukcija je bila že tako načeta, da so potem Madžari, ki so se velikodušno odločili, da podprejo obnovo, odločili za postavitev popolnoma nove kamnite zložbe. Seveda – verno izvirniku."
Škabrijel – pomemben vojni mejnik za obe strani
Ta gora nad Goriško je bila na soški fronti izjemno pomembna strateška točka. Dr. Vasja Klavora, avtor številnih zgodovinskih knjig o prvi svetovni vojni, med njimi tudi knjige o bojiščih na Škabrijelu, je ob robu slovesnosti povedal: "To je bil hrib, ki so ga trdno držale v posesti avstro-ogrske enote, Italijani pa so ga hoteli na vsak način osvojiti ... Da so Madžari postavili spominsko znamenje svojim padlim že med vojno, kaže na tragiko te gore." Mag. Renato Podbersič,zgodovinar, je povzel tragične podatke: "Število padlih na tej, tako imenovani "gori smrti" - tako so jo imenovali tako napadalci kot branilci v različnih jezikih, torej "gora smrti" - je srhljivo. Tukaj je padlo samo v letu 1917 več kot 40 tisoč vojakov."
Madžari izkrvaveli v obrambi
Ključno bojišče soške fronte je postal Škabrijel – vrh Svetega Mihaela – po 11. soški bitki, ki se je bíla od 18. avgusta do 13. septembra 1917. Obrambo strateške gore nad Goriško so ukazali 20. pehotni diviziji Madžarskega kraljevega domobranstva, ki se je do tedaj bojevala na ruskih bojiščih. Najprej so vojake potegnili na Doberdobsko planoto, formaciji je poveljeval generalmajor Géza Lukachich. Divizijo so sestavljali štirje pehotni polki: 1. budimpeški, 3. debrecenski, 4. nagyváradski in 17. székesfehérvárski, ki so v bojih sodelovali izmenično. V najbolj krvavih bitkah, ki so potekale med 16. septembrom in 28. oktobrom 1917, je na Škabrijelu umrlo več kot osem tisoč madžarskih vojakov. Obramba hriba je preprečila sesutje fronte in omogočila preboj pri Kobaridu, ki se je začel 24. oktobra 1917, ko se je zgodila ena največjih bliskovitih gorskih bitk v prvi svetovni vojni.
Škabrijel obiskal cesar že med vojno
Že mesec dni po najhujših bojih na Škabrijelu – novembra 1917 – je grozljivo prizorišče obiskal vladar avstro-ogrske monarhije, avstrijski cesar Karel I., na Madžarskem znan kot ogrski kralj Karel IV. Spremljal ga je Károly Kratochvil, poveljnik 4. nagyváradskega domobranskega pehotnega polka, ki je med obrambo Škabrijela služil kot brigadir.
Erik David Pipan iz Društva Soška fronta je o tem zbral zapiske: "Cesar oziroma kralj je s spremstvom hodil dobesedno med trupli. Še mesec dni po bitkah so na Škabrijelu trohneli človeški udi …" Po ogledu strahot na opustošenem bojišču se je polkovnik Kratochvil odločil, da bo na prizoriščih najbolj krvavih bojev postavil spomenike junaškim madžarskim vojakom. Tako je postavil štiri v nebo kipeče piramide, ki so vstale iz krvi vojakov: na pobočju Debele Griže, v Martinščini, pri Novi vasi in na južnem pobočju Škabrijela.
O trpljenju madžarskih vojakov na "gori smrti" - na Škabrijelu, oziroma vrhu Svetega Mihaela, kot so ga takrat imenovali, priča pesem Jamborja Lajosa, vojaka s tega bojišča, ki je preživel, toda ogromno svojih soborcev je pokopal na doberdobskih pokopališčih v Dolu.
Izjemno izpovedno pesem je prav za slovesnost ob odprtju obnovljene piramide prevedla Olga Šušmelj, prevajalka iz Nove Gorice.
JAMBOR LAJOS:
SLOVO OD VRHA SVETEGA MIHAELA
(Avtor pesmi je bil rezervni nadporočnik v 4. honvedskem pehotnem regimentu, vojskoval se je na Škabrijelu.)
Iz Soške doline sem se je zagnala težka burja,
bičata dež ognjeni in ploha jeklena …
Koščena pest Smrti tolče v skale
in réže nam stokrat strmi v oči …
Ah! Koliko viharjev je že hrumelo preko nas!
Ah! Saj nam duša je že kot jeklo otrdela!
Le naj se lomijo, rušijo zakloni -
Četrta garda ostaja na svojem mestu do konca!
Le naj besni vihar peklenski -
Četrta je še gospodar na vrhu Svetega Mihaela!
Vsi upajo, vsi zdržijo; junaška srca jim ne drhtijo,
saj vsaki deseti že stoji na svojem mestu!
Toda utrujene roke s podeseterjeno močjo
tolčejo – ob pomanjkanju streliva –
s strahotnim kamnitim dežjem
divjega sovražnika, ki se vzpenja na hrib:
"Vrh Svetega Mihaela ti ne damo!"
Ta krvavi položaj - kot da bi postal
naše malo družinsko gnezdo, hiša pradedov.
In kot da bi tudi ta hrib čutil,
da na njem domuje del naše nižine,
ljudje zlatih src s sočne puste,
ki gredo s pesmijo v ogenj granat
in vse do smrti branijo košček zemlje,
posvečene s prelito krvjo …
Tedaj pa pride ukaz – doslej neslišan …
Malodušno se povesijo junaške roke
in z očmi, uprtimi v tla – eden po eden, kot živi mrliči –
se spuščajo s hriba nesrečni Madžari.
Izgubljen je tisti hrib, za katerega se je eno leto
borilo in prelivalo kri tisočerih iz Četrte,
na katerem je znan vsak kamen, vsak grm …
Konec je ponosnega imena "junak vrha Svetega Mihaela"!
Proč s solzami, fantje! Saj tam, kjer vi stojite,
postala bo sveta vsaka ped zemlje!
Spomin na vas bodo ohranjali razrušeni položaji
in prepolno pokopališče v doberdobskem Dolu …
Naj še tako besni ta divja burja,
ne more odtrgati lovorik z grobov
in ta uničujoči vihar ne more
sprati z vas imena "Junaki vrha Svetega Mihaela"!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje