MoMa se ponaša z okoli tremi milijoni obiskovalcev letno. Vendar sicer morda uglajeni in umetnosti željni ljudje nikoli ne pridejo povsem sami. Z njimi pride namreč tudi nezaželena nesnaga in tam tudi ostane. Pa naj bo to cvetni prah, kožni delci ali vsakovrstna umazanija ...

14 postaj prašnega pota
"Veliko prahu ima prost vstop v MoMo," pojasnjuje Nina Katchadourian, leta 1968 v Kaliforniji rojena umetnica. Pred dvema letoma je vodstvo tega muzeja pozvala, naj podpre razvoj njenega umetniškega projekta, in po mesecih pogovorov z muzealci o njihovem delu v tej ustanovi se je jasneje izkristalizirala tema: prah. "Da, moj prvi veliki projekt v MoMi se vrti popolnoma okrog prahu," pravi Katchadourianova. "Rada se lotim velikih tematik s pomočjo majhnih in takih, ki jih je mogoče opazovati."

Rezultat je zvočni vodnik Dust Gathering (slov. nabiranje prahu), ki bo obiskovalce še do 21. aprila skozi 14 poglavij vodil po poteh "prašne zgodovine" tega muzeja umetnosti na Manhattnu. Od konca oktobra do konca leta 2016 je z zvočnim vodnikom oziroma prek spletne strani ali telefona muzejskemu prahu sledilo že okoli 30.000 ljudi. Ena izmed predstavnic MoMe za stike z javnostjo je povedala, da so bili njihovi odzivi zelo pozitivni, poroča DPA.

"V prahu smo vsi združeni"
"Prah je sestavljen iz materiala od znotraj in zunaj, iz Zemlje in vesolja, iz visoko in nizko ležečih krajev in v MoMi gre res za mešanico obiskovalcev z vsega sveta," pravi umetnica. "V prahu smo vsi združeni." Seveda pa prah ni zaželen v razstavnih hramih kulture in mora nujno ven. "Prah je slab za umetnine, saj absorbira vlago iz zraka in tako je lahko zelo škodljiv za nekatere od njih."

Kljub vsakodnevnemu večkratnemu čiščenju in drugim ukrepom je prah precejšnja težava, še posebej na določenih mestih. Tako je na primer med bolj težavnimi prvo nadstropje, kjer se nahajata vhod v muzej in vhod na vrt s skulpturami, skozi katera se lahko na dnevni ravni zgnete tudi do 12.000 obiskovalcev.

Celoten projekt je pravzaprav navdihnila okenska polica v četrtem nadstropju, ki jo vsake tri mesece očistita dve zaposlena v muzeju. Do nje dostopata s pomočjo več kot devet metrov dolge izvlečne lestve. "Ljubim ta prah, saj deluje, kakor da ne bi spadal sem. Zdi se, kot da 'pride skozi' tako, da preprosto kar se da opazno obvisi tukaj. Vendar mi je muzejski varnostnik povedal, da se obiskovalci kdaj pritožijo, da je katera od polic prašna."

In tudi nekateri izmed razstavnih eksponatov so seveda težavnejši za čiščenje. Med njimi je na primer helikopter, ki visi s stropa atrija. "Prah sedi na njem in se mi posmehuje," se izpove Nieves o helikopterju Bell 47D1, katerega čiščenja se lotijo štirikrat letno, in to s pripomočkom, ki še najbolj spominja na ogromno vatirano palčko.

Prah si in v prah se povrneš
Skrb za odstranjevanje prahu je tudi v domeni restavratorke Ellen Moody, ki je nedavno eni izmed svojih prijateljic namenila darilo, narejeno iz MoMinega prahu. "S sodelavci smo približno mesec dni zbirali prah in nato sem ji za božično zabavo podarila skulpturo v obliki zajca, narejeno iz prahu." Šlo je za zajca naravne velikosti, prijateljica ga še ni vrgla v smeti, je pa s časoma dobil nekoliko čuden vonj, je še povedala restavratorka.

Ellen David, ena izmed konservatork pripravnic v MoMi, zatrjuje, da je prah v tej ustanovi nekaj posebnega. "V mnogo ustanovah sem že brisala prah in MoMA ima prav poseben prah – ta je tukaj še posebej siv in homogen povsod po muzeju." Davidovi to ni dalo miru in tako si je MoMin prah ogledala pod mikroskopom ter navdušeno ugotovila: "Opazovan od blizu ima prah vse barve mavrice."

Sicer pa pet velikanski filtrirnih naprav, ki se nahajajo v kleti, regulira zrak v MoMi, pojasni Nieves. Te zrak vsesavajo od zunaj, ga večkrat prefiltrirajo in ga nato poženejo skozi razstavne prostore. Zaradi zaščite dragocenih umetniških eksponatov temperaturo vzdržujejo na konstantnih 21 stopinjah Celzija, vlažnost zraka pa je vselej 50-odstotna. Za nujne primere razpolagajo tudi s svojimi generatorji električne energije.