Prvo okostje doda, kar se jih je na tržišču pojavilo v zadnjih stotih letih, bo novega lastnika dobilo na dražbi. Summers Place, dražbeni hiši iz Sussexa, ki se osredotoča na naravoslovne artefakte, je uspel veliki met: prodajali bodo 95-odstotno dopolnjen kompozitni skelet ptice dodo. To je prvič po letu 1914, da se je kaj primerljivega sploh pojavilo na tržišču. (Takrat je muzeju v Cardiffu za okostje plačal 350 funtov; preračunano v današnje številke bi to pomenilo okoli pet milijonov funtov.)

Okostje je trenutno še last zasebnega zbiralca, ki je večno posamičnih koščic nakupil v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Nekje na prelomu tisočletja se mu je posvetilo, da ima dovolj različnih delov, da bi lahko sestavil okostje - v resnici mu manjkata le del lobanje in en komplet krempljev, ki pa so jih zdaj za potrebe dražbe rekonstruirali iz umetnih materialov.

Direktor dražbene hiše Rupert van der Werff se prodaje, ki je napovedana za 22. november, seveda veseli: "Redkosti in popolnosti tega primerka se ne da preveč poudariti. To je unikatna priložnost, da posameznik ali institucija dobi v last primerek ta simbol izumiranja."

Obetajo si šestmestno številko
"Po navadi se prodajna cena napoveduje s pomočjo podatkov o tem, kakšne vsote so podobni primerki prinesli v preteklosti. V tem primeru je to nemogoče, a ob redkosti in iskanosti takega artefakta pričakujemo prodajno ceno v šestmestnih številkah," je komentiral za britanski The Independent.

Dodo ni bil kos kolonizatorjem
Človek in dodo sta se iz oči v oči prvič srečala leta 1598: flota v lasti nizozemske pomorske družbe je naletela na odročen otok v Indijskem oceanu. Danes ta otok poznamo kot Mavricij. Mornarji so okorne ptice, ki niso mogle leteti - in so bile tako največja in najlažje dostopna perutnina na otoku -, brez pretiranih težav lovili in jedli.

Kmalu zatem so se začeli Nizozemci, Britanci in Angleži na otok zgrinjati v trumah; s seboj so prinesli številne invazivne vrste - mačke, pse, podgane in opice -, ki so si ubogega doda (in njegova jajca) izbrale za plen. Leta 1680 najverjetneje ni bilo nobenega več.

Po zatonu eksotične ptice se ni ohranilo tako rekoč nobeno okostje, "živela" pa je še naprej v slikarskih in literarnih upodobitvah. Zgodovina priča tudi o vsaj dveh (slabo) nagačenih primerkih, ki pa sta izgubljena.

Malo drugačna arheološka odprava
Skoraj dvesto let po tem, ko je zadnji dodo tacal po Zemlji, je mavricijski učitelj George Clark naletel na močvirnato parcelo, Mare aux Songes, ki bi bila danes v neposredni bližini letališča. Clark je - pravilno - sklepal, da bi močvirje lahko skrivalo ostanke izumrlih živalskih vrst. Leta 1865 je tako najel delavce z bližnje plantaže sladkornega trsa, ki so morali v njegovem imenu broditi v do pasu globoki brozgi in z nogami tipati za morebitnimi kostmi. Našli so na stotine koščic mrtvih dodov, pa tudi nekaterih drugih izumrlih vrst Mavricija.

Poročilo hiše Summers Place navaja, da so skoraj vsa okostja dodov, razstavljena v muzejih po svetu, kompoziti iz delov različnih ptic. Sestavili so jih iz delcev, nabranih v močvirju Mare aux Songes.

Na svetu obstaja le eno samo okostje, ki je v celoti pripadalo isti ptici. Okoli leta 1900 so ga odkopali v neki gorski dolini in je na ogled v prestolnici Port Louis.