S svojim delom si je Riboud vedno prizadeval prikazati zgodbo obeh strani, saj je, kot sam pravi, treba jajce pogledati z obeh strani. Foto: http://www.marcriboud.com/
S svojim delom si je Riboud vedno prizadeval prikazati zgodbo obeh strani, saj je, kot sam pravi, treba jajce pogledati z obeh strani. Foto: http://www.marcriboud.com/
Njegova verjetno najbolj znana slika je nastala med demonstracijami proti vietnamski vojni. Foto: http://www.marcriboud.com/
Marc Riboud
Riboud pred svojo fotografijo svojega mentorja Henrija Cartierja-Bressona. Foto: EPA

Njegova najbolj znana je najbrž fotografija dekleta Jane Rose Kasmir iz leta 1967, ki z rožo v roki stoji pred vrsto vojakov, ki so mirili demonstrante proti vojni v Vietnamu, zelo znana pa je tudi njegova fotografija pleskarja na Eifflovem stolpu, ki jo je posnel leta 1953. Raje kot da bi v objektiv lovil grozote sveta, se je posvetil lepoti sveta, pri čemer je vpletel empatijo in sanjarjenje. Dolgoletni član agencije Magnum je že dalj časa bolehal za alzheimerjevo boleznijo.

Riboud se je rodil leta 1923 v bogato lyonsko meščansko družino kot peti od sedmih otrok. Svojo mladost je preživel v senci zelo vplivnega očeta, industrialca, ki je imel dodelan čut za kulturo, bil je tudi velik anglofil, ki je leta 1910 potoval po vsem svetu in potem prek svojega dnevnika buril sinovo domišljijo. Veliko vlogo v njegovem življenju sta igrala tudi starejša brata, ki sta bila oba uspešna poslovneža. Toda oče je imel zaupanje vanj. "Če ne znaš govoriti, boš mogoče znal opazovati," mu je dejal in mu pri 14 letih dal svoj fotoaparat Vest-Pocket.

Ljubezen do fotografije je zmagala
Pozneje se je sicer vseeno lotil študija strojništva in ga dokončal ter nekaj let delal kot inženir v lyonskih tovarnah, a ljubezen do fotografije je bila močnejša. Preselil se je v Pariz, kjer se je srečal s Henrijem Cartier-Bressonom in Robertom Capo, ustanoviteljema agencije Magnum, ki se ji je potem leta 1953 tudi pridružil.

V letih, ki so sledila, je potoval po svetu. Leta 1957 je bil eden prvih evropskih fotografov, ki so mu dovolili vstopiti na Kitajsko.

Med drugim je bil fotoreporter v Vietnamu v letih 1968 in 1969, pokrival je Sovjetsko zvezo v 60. letih prejšnjega stoletja in alžirski boj za neodvisnost od Francije.

Njegove fotografije so objavljale najprestižnejše revije, za svoje delo pa je prejel tudi številne nagrade.

Sam zase je nekoč rekel, da je plašna osebnost, ki je v mladosti iskala mir pred bučnim okoljem doma s pomočjo fotografskega objektiva. Ljubezen do pustolovščin se je v njem zbudila med drugo svetovno vojno, ko je sodeloval s francoskimi odporniki, sam pa je povedal, da so mu prav te izkušnje prinesle lastno neodvisnost. "Tudi ko sem delal za Magnum, sem zavrnil nalogo, zelo pomembno nalogo, zato ker je bila za National Geographic, ker se mi je zdela preveč toga in profesionalna. Na Magnumu so mislili, da sem nor."

Sam se je označeval za dokumentarista, ne reportažnega fotografa. O svojih izkušnjah fotografa v vojnih predelih in v deželah, v katerih so bile človekove pravice neka abstraktna norija iz nekega drugega sveta ali tekst, namenjen naravnost v smeti, je Riboud zapisal: "Nenehno sem bil razpet med strah, da bi se ljudem preveč približal, in med željo, da bi vendar čim pobliže spoznal te ljudi in njihovo življenje."