V okviru festivala Mladi levi je potekala okrogla miza na temo participatornosti v umetnosti, ki si je za izhodišče vzela vprašanje, ali je "participatornost v gledališču lahko teren za opolnomočenje ljudi pri soodločanju o skupnostnih zadevah, ima lahko emancipatorni potencial, ali pa je le ena izmed številnih estetskih praks oziroma zgolj teren, kjer participacija državljanov izgubi politično ost, ker se izčrpa v umetnosti".

Pojem participatornosti in težave, ki jih prinaša s seboj, lahko seveda presojamo še s širšega družbenega vidika, saj se nanaša na politično, kulturno ali socialno področje. Pogovarjali smo se z Majo Hawlina, psihologinjo, ki je bila "v prejšnjem življenju" dejavna na področju oglaševanja, danes pa se ukvarja s komuniciranjem družbenih tem v javnem prostoru. Je tudi soustanoviteljica studia za komuniciranje v javnem prostoru Poper in zavoda A. Largo, kjer ustvarja kot konceptualna in kreativna direktorica.

Participatornost ni nov pojem in skozi čas je bil kdaj bolj, kdaj manj izpostavljen ...
Skozi zgodovino je vse dvajseto stoletje doživelo več valov na tem področju. En val je bil futurizem, ki je takrat iskal podporo množic za fašistični sistem, nato dadaizem, ki je bil anarhistično, vendar krasno umetniško gibanje, za to, kar se zdaj dogaja, pa so najpomembnejša šestdeseta leta prejšnjega stoletja s študentskimi gibanji. Takrat se je gojila ideja prave participacije, na področju teorije je bil pomemben Guy Debord s svojim delom Družba spektakla.

Danes pa pojem participatornosti zagotovo nastopa skupaj s popularnimi pojmi, kot so crowdfunding, crowdsourcing, coworking in tako dalje. V glavnem nastopa s pojmi, ki se povezujejo s področjem skupnostnega, pa naj gre za politiko, način organiziranja ali delovanja. To je vroča beseda v okviru evropskih politik nekje od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Kakšne spremembe je prinesla preobrazba teh študentskih zahtev v uradno politiko?
Današnji čas lahko daje vtis, da živimo vse to, k čemur se je takrat težilo, vendar umanjka celota kritičnih prevpraševanj in zahtev po pravičnosti, enakosti, enakopravnosti. Umanjkala je kritična ost in rezultat participatornosti je danes pogosto bolj neka estetika ali zgolj dajanje nekega pozitivnega vtisa. Z izjemo nekaterih pristopov v umetnosti ni kritičnih zahtev po pravi družbeni spremembi.

Kakšno vlogo imajo sodobne tehnologije, še posebej ob tem, da bistveno pripomorejo k možnosti posameznika za neposredno sodelovanje pri marsičem?
Ogromno. Da se je sploh pojavila možnost za izvajanje današnjih oblik participacije, je svetovni splet eden izmed poglavitnih pogojev. V devetdesetih letih smo bili priča odličnim projektom na tem področju, ki so zares obetali - recimo Wikipedija, odprtokodna programska oprema. Tukaj so brez plačila sodelovali popolnoma "nori" in prekrasni programerji, ki so to počeli iz same želje po tem, da so del nastajanja nečesa pomembnega. To je bil val dogajanja, ki je deloval zelo obetavno in je s seboj prinesel tehnologijo, ki omogoča današnjo omreženost družbe.

In spletna družbena omrežja?
Spletna družbena omrežja dajejo vtis, da vsi participiramo, vsi nekaj prispevamo, vsi smo med seboj povezani in da se zares tvorijo neke skupnosti. Vendar bolj kot smo povezani na ta način, bolj psihologi zaznavajo še večjo atomiziranost družbe in osamljenost posameznikov. Potreba po participaciji je ena izmed najglobljih človeških potreb in v družbenem smislu bi morala biti to pravica. Tudi zato, ker je je organsko vse manj, se zdaj pojavlja v takih oblikah.

Dostopnost informacij je seveda ključnega pomena za ozaveščenost. Vendar se danes srečujemo s poplavo informacij, kjer se je že kar težko znajti …
Danes se res srečujemo tako z ogromno količino informacij kot tudi z njihovo strašno hitrostjo. Tako jih zaradi te poplave večina izgubi svoj naboj in ostanejo samo bolj spektakularne. Kljub temu pa nisem mnenja, da se ni mogoče znajti. Nekatere stvari pa človek tudi čuti globoko v sebi - čuti, da nekaj ni v redu. Hkrati pa je res, da je moč ideologij, ki vladajo, tolikšna, da se je treba kdaj tudi poglobiti, da ne nasedamo popolnoma lahkoverno.

Uporaba možnosti komentiranja objav v spletnih medijih je tudi ena izmed oblik participacije …
Na tem področju smo si najbrž vsi želeli, da bi to bilo mesto debat in tehtnih komentarjev, vendar je žal prisotne zelo veliko trivialnosti in tako se je tudi izgubil ta potencialno demokratičen kanal. Pri spletnem komentiranju se je razvila določena kultura, ki je odraz širšega družbenega stanja. Treba je izpostaviti tudi, da včasih ti komentarji niso nič slabši od tistih, ki jih je mogoče slišati v parlamentu.

Kakšno mesto zavzema pojem participatornosti v politični kulturi v Sloveniji? In v katero smer se razvija stanje?
V katero smer gremo, je seveda zelo težko reči. Devetdeseta so nam pokazala, kaj je mogoče. Šlo se je na ulice, veliko je bilo spontanosti, civilna družba je cvetela, delovalo je, da je ves narod povezan. Nadalje smo bili še pred nekaj leti naravnost očarani in zaslepljeni s svojo zgodbo o uspehu. Vse je postajalo lepo in imeli smo občutek, da smo na pravem valu. Na eni strani je bilo veliko usmerjanja v podjetništvo, na drugi pa vse več ujetosti v svoje skrbi, zaprtosti v svoje male prostore.

Vendar imam vtis, da se zdaj to ponovno počasi odpira, četudi mukoma, saj je veliko nezaupanja in strahu. Treba je upoštevati dejstvo, da je veliko glavnih junakov izpred dvajsetih let danes v zaporu oziroma na njegovem pragu. Zato ni nič čudnega, da je toliko skepticizma in nezaupanja do politikov.

Imamo pa tudi do veliko dobrih pobud, kot na primer bila Delavsko-punkerska univerza - zdaj Inštitut za delavske študije -, ki vzpostavljajo neke odprte prostore. Današnji čas nam je še bolj pokazal, kako pomembno je sodelovati, in lahko rečem, da imam upanje za prihodnost.

Pojem participatornosti je zelo zaželen na področju kulturne politike, zato smo tudi priča tako velikemu številu participatornih projektov. Kakšno je dejansko stanje?
Sliši se seveda odlično. Kaj je lepšega kot sodelovanje, prispevanje vseh. Vsi, ki delamo v nevladnih organizacijah na področju kulture oziroma umetnosti, vemo, da je pri prijavljanju na razpise za finančna sredstva uporaba pojma participatornosti zlati recept. Hkrati pa je treba natančno navesti, koliko ljudi je bilo vključenih, koliko od tega dejavno in koliko gledalcev. Torej na eni strani se dobesedno zahteva, da si inovativen in ustvarjalen, na drugi pa te razpis zelo detajlno usmerja. Seveda nikakor ne menim, da bi za tem stala kaka dejanska zarota.

Vendar je participatornost res postala neka kulturnopolitična mantra - to zahtevo ponavljajo vsi razpisi, tako na evropski kot lokalni ravni. Na ta način je postala ideološki konstrukt, in ker gre za pojem, ki je sam po sebi tako pozitiven, preprosto ne zaznavaš ničesar slabega v njem.

Ampak taka participatornost je pogosto prejkone le nek "kozmetični popravek", recimo izvedba kake zabavne delavnice, ki bi naj opolnomočila udeležence. Gre za dajanje vtisa, da je svet dobrohoten, kakor da bi si želel le najboljše stvari. Hkrati pa so zahteve po participatornosti odraz tega, da je družba fragmentirana, vsi smo atomizirani, in da je veliko segmentov družbe tudi izključenih.

Ali lahko dobrodelni projekti, kot je na primer Botrstvo, ki so sicer zelo dobrodošli, nehote prispevajo k smernicam vse manjše skrbi države za vse svoje državljane?
Na neki način se tako popravljajo in rehumanizirajo človeške vezi, vendar je to vzporedni proces razkroja socialne države, ki se namreč na eni strani krči in umika, na drugi strani pa nevladne organizacije prevzemajo njeno vlogo. In seveda je velika težava, da te skrbijo za področja, za katera bi morala država. Gledano z makroravni, potekajo vzporedni procesi. Bolj kot nevladna sfera prevzame take projekte, bolj se rahljajo obveze države.

Na tem mestu velja omeniti še novo kulturo prostovoljstva, kjer gre tudi za prenašanje odgovornosti in bremena na državljane. Tako dejansko predstavljajo zastonjsko delovno silo, in tukaj je vprašanje, za kakšno obliko participatornosti sploh gre.

Koliko emancipatornega potenciala sploh ima angažirana umetnost?
Seveda ne moremo metati vse umetnosti v isti koš, vendar je je veliko zajadralo v neke sive cone, kjer že segajo v sfero nevladnih organizacij. Tukaj mislim na projekte, ki se ukvarjajo s socialno problematiko na način reševanja konkretnih težav - na primer prek vključevanja ranljivih in marginaliziranih družbenih skupin. S tem po navadi izgubijo svoj umetniški naboj. Nato imamo še družbeno angažirana dela, ki jim res uspe prek elementov, ki lahko tudi vzbujajo nelagodje, vendar prek tega uspejo zmotiti neko utečeno misel ali celo razbliniti kako ideologijo. Druga skrajnost tukaj je zelo spektakelska umetnost.

Izpostavimo še vzgojno funkcijo - imamo recimo subverzivne seminarje, ki so organizirani v galerijah. Taka je bila serija predavanj in pogovorov Izidorja Baršija, ki so jo izpeljali v MSUM-u (v sodelovanju z Alešem Mendiževcem in Jernejem Kalužo ter drugimi, op. a.).

Del umetnosti je resen in pomemben za družbene spremembe ter se premika v pravi smeri. Seveda pa tudi potrošništvo tako ali tako 'kooptira' del umetnosti.

Imajo intervencije vendarle večji doseg v tem smislu kot pa umetnost, ki se izvaja znotraj institucij, saj tja pride zgolj določeno občinstvo?
Delovanje na ta način je močno, ker ga srečaš v vsakodnevnem življenju prek presenečenja. Tudi Debord pravi, da je revolucionarnost povezovanje življenja z umetnostjo. Moč intervencije je v naravnosti srečanja z njo in v njenem vdoru v vsakodnevno življenje, četudi gre za konstruirano situacijo. Zato ima intervencija tudi bolj avtentično moč. Na primer v galerijo res pride le selekcionirano občinstvo, intervencije v javnem prostoru pa dosežejo najrazličnejše ljudi.

Na okrogli mizi v sklopu Mladih levov ste predstavili projekt, katerega soavtorica ste. Gre za glinenčke, ki so med drugim zaradi odsotnosti dejanskih protestnikov pred parlamentom protestirali proti Tešu 6. Ali so glinenčki tako tudi trkali na vest državljanov, ker se ne aktiviramo vselej glede pomembnih reči?
Projekt je imel več sporočil. Glinenčki so bili res tam, ker ni bilo dejanskih ljudi, tukaj pa je še podoba, ki se je naenkrat pojavila v vseh časopisih in smo si je dejansko zelo želeli: nekdo protestira pred parlamentom namesto ljudi. Tukaj gre tudi za čarobnost performativnosti. Ne v smislu, da bi šlo za neki umetniški projekt, ampak v smislu, da se na določen način realizira nekaj, kar narediš.

Po več uspešno izpeljanih akcijah so se glinenčki umaknili v gozd za poglobljen študij. Se še vedno pridno predajajo študijski dejavnosti?
Ne, ne. Nazadnje so se junija udeležili Parade ponosa. Načeloma se pojavljajo, kjer je treba, vendar gredo svojo pot (nasmešek).