Prva slovenska radijska igra je bila leta 1928 le z odra v radijski studio prenesena gledališka predstava. Šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja je postala avtohtona umetniška zvrst: takrat so se namreč začele pojavljati prve izvirne radijske igre. Odtlej je preživljala bogato zgodovino in pomembno sooblikovala mednarodni kulturni prostor. Besedila slovenskih avtorjev so bila prevedena v številne jezike, posnetki Radia Slovenija so bili na mednarodnih festivalih po navadi ocenjeni vrhunsko, delo ustvarjalnih ekip pa mnogokrat okronano z nagradami na svetovnih festivalih. V radijskem arhivu se je v tem dokaj kratkem obdobju nabralo več kot štiri tisoč radijskih iger različnih žanrov.

Detekcija aktualnega trenutka slovenske radijske igre pa kaže drugačno sliko. V ustvarjalnem smislu še zmeraj vitalna in mednarodno konkurenčna se sooča z medijsko ignoranco, ostaja brez kritiške refleksije, nekaj desetletij zelo žive, pred dobrim desetletjem pa dokončno zamrle, čeprav bi se še kako rada zazrla z optimizmom v prihodnost. Dragocena zvrst zato ostaja na robu medijskega prostora.

Simpozij bo ponudil razmislek o tem uprizoritvenem žanru in razprl aktualna vprašanja v povezavi z njim.

Dopoldne bo najprej na vrsti teoretski del z referati o ontologiji radijske igre, o zvoku in zvočnosti (režiser Igor Likar), o igri in igralcu v radijskem mediju (igralec Blaž Šef), o pogledu v prihodnost (režiser Klemen Markovčič) ter o neodvisni produkciji radijskih iger (CONA – Brane Zorman, Irena Pivka).

Okroglo mizo bo vodila dramaturginja Vilma Štritof; njeni gosti bodo antropologinja Vesna Vuk Godina, urednica Uredništva igranega programa na Radiu Slovenija Gabrijela Gruden, pisec in režiser Vinko Möderndorfer ter režiserka Ana Krauthaker.

Vmes bo predvajana radijska igra Radia Maribor Elizabeth iz leta 1997, najprej uprizorjena v ptujskem gledališču po besedilih Arthurja Janova, Nancy Friday in Samuela Becketta. Avtorji besedila so Sebastijan Horvat, Klavdija Zupan in Nataša Matjašec, glasbo je zložil Drago Ivanuša, nastopila pa je Nataša Matjašec.

Sprehod po mestu kot večmedijski performans
Simpoziju bo sledil in situ večmedijski performans Hodi mesto. Večmedijska predstava je "zvočni zemljevid", v katerega obiskovalec vstopi in mu po ulicah mesta sledi s pomočjo posebne GPS-aplikacije na mobilnem telefonu. Na vstopno-izstopni točki prejme mobilni telefon, slušalke, zemljevid in navodila za pot. Ko pride do določenega mesta, kjer je s pomočjo GPS-ja postavljen zvočni zapis, se ta sproži in obiskovalec ga med hojo posluša. Od hitrosti in izbrane smeri hoje je odvisno, kateri zvočni posnetki in kako se bodo predvajali. Obiskovalec tako s pomočjo zvočnih posnetkov, vtisnjenih v natančno izbrane lokacije v središču mesta, prehaja med fiktivnimi in realnimi situacijami in delno tudi sam soustvarja predstavo. Zemljevid Hodi mesto preplete zvok s prostorom in ga kot celoto ponudi v doživljanje izkušnje in v premislek.