Kdaj ste začeli plesati? Kako ste vedeli, da boste plesali?
Sploh si ne znam predstavljati, da bi počela kaj drugega. Drugega ne znam. Že ko sem bila deklica, sem vedela, da želim plesati. Ne znam drugega kot plesati. In moja mama pravi, da sem že od malih nog ropotala s čevlji. Ko sem končala srednjo šolo in sem se morala odločiti za študij, sem vedela, da želim plesati. Vsi so me gledali, kot da želim postati astronavtka. Češ da so to sanje, da to ni poklic in da lahko plešem v prostem času. Jaz pa sem odgovorila, da ne želim plesati v prostem času, temveč da želim plesati ves čas. In so vztrajali: pojdi študirat zdravstveno nego, v prostem času pa pleši. In sem jim dopovedovala, da ne želim, da je ples del mojega življenja, ampak da želim, da je moje življenje. K sreči me je podprl oče.

Je že kdo v vaši družini plesal?
Nihče ni plesal. Moj brat je filolog, sestra je ekonomistka. Nihče se ne ukvarja s plesom, niti nasploh ne z umetnostjo.

Kako ste potem to odločitev uveljavili?
Odločila sem se, da bo ples moj poklic. Iz San Luce (San Lúcar de Barrameda), to je majhen kraj blizu Cadiza, sem se preselila v Sevillo in se začela učiti pri sloviti Matilde Coral. Ona je zaslužna za vse, kar znam. Nisem imela dveh ali treh maester. Imela sem eno maestro. Lahko imaš več učiteljev, toda tvoj slog, tvoj koncept plesanja ima lahko le en pečat, ki ti da kredibilnost. Tudi ljubiti ne moreš dveh ljudi. Izbrati moraš svojo pot in jaz sem jo. Pri 17 letih sem stopila nanjo, zdaj jih imam 47. To je pač moja pot.

Kako je potekala pot od učenke do učiteljice?
Že od nekdaj mi je bilo všeč poučevanje, bolj kot nastopanje. Jaz imam namreč rada bližino, všeč mi je vonjati kožo med plesom in všeč mi je tudi, da lahko med plesom zavpijem. Pri poučevanju nimam koncepta ali sestavljene koreografije. Nikoli ne bom dvakrat zaplesala popolnoma enako. Ko plešem, plešem, ker želim plesati.

Ste učiteljica flamenka in hkrati plesna terapevtka. Veliko delate z ženskami z različnimi težavami.
Delam z različnimi ženskami. Nekatere imajo zdravniško potrdilo o svoji bolezni. Seveda pa jaz ne zdravim čira na želodcu. Jaz delam s čustvi. Vsi potrebujemo ta balzam. Ni treba, da smo bolni, da se počutimo slabo.

To, kar čutiš, ni ne laž ne resnica, to je tvoj občutek in zato je resničen. Ko delaš s spoštovanjem, z mirom, z ljubeznijo, potem se to vse vrača. Vsaka pride na vajo s svojim nahrbtnikom, polnim kamnov, ki potem skozi vajo izginejo. In na koncu se razidemo s praznimi nahrbtniki. To je eden od razlogov, zakaj je to delo tako lepo. Sem kot neke vrste prva pomoč, ki pomaga še prej, da k zdravniku sploh ni treba.

Tudi mene je ples v nekem trenutku rešil. Mi včasih pravijo, da ne smem tako močno ljubiti, da je treba imeti distanco. A s tem se ne strinjam. Čutim in širim univerzalno ljubezen. Skozi ples lahko pokažem vso sposobnost občutenja. Da lahko vidim, čutim ljudi, se z njimi povežem. Ne vem, zakaj imam to sposobnost, ampak jo imam.

Tudi v Sloveniji srečujem ženske, ki so hladne, ne dovolijo si, da bi kaj občutile. Kako naj čutimo? Moramo misliti, mi odgovorijo. Misliti moram na prihodnost, na izobrazbo, družino in tako naprej, mi pravijo. Jaz pa pravim, čuti glasbo, dovoli ji, da vstopi vate. Tega nekatere niso sposobne.

Kako gledate na ples kot terapijo?
K meni prihajajo ženske, ki pravijo, da so edine besede topline, ki jih slišijo v celem dnevu, tiste, ki jih slišijo od mene. Osamljenost je bolezen tega časa. K meni prihajajo prostovoljno. Za sabo imajo različne zgodbe: eno je mož zapustil zaradi druge, druga je žalostna, ker jo sin obišče le nekajkrat letno, tretja se počuti nevidno v domu, kjer skrbi, da je vse zlikano in skuhano, pa tega nihče ne opazi. Utrujene in naveličane so. Med plesom se osredotočimo tudi na dihanje in ob koncu vaje se počutijo bolje, učijo se sprejeti in uživati v svojem telesu. To je zelo altruistično delo, zanj ni plačila, ker je najbolj pomembno, da znaš čutiti. Ljubezen se lahko povrne samo z ljubeznijo.

Kako gledate na razmerje med tradicionalnim in modernim flamenkom?
V tem trenutku je flamenko v modi, kar prinaša dobre in slabe posledice. Prednost tega je, da se je flamenko razširil zunaj meja Andaluzije in da ga pozna ves svet. Slabo pa je, da je izgubil svojo avtentičnost. Moje stališče je, da flamenko ni kot skala, zame je veličasten, krasen, skrivnosten in zato je potrebno veliko dela. Ne moreš izsiliti ali pohiteti z nekaterimi prvinami, vse potrebuje svoj čas. Kajti flamenko ima dolgo zgodovino, več kot 2000 let. Ta dolga zgodovina prinaša tudi veliko in pomembno breme oz. odgovornost, o čemer veliko govorim svojim učenkam. Gre za zelo globoko in tenkočutno kulturo, ki je močno vpeta v življenje v Andaluziji. Flamenko nikakor ni površinski in tudi ga ni lahko plesati. Ni lahko slišati ritma ne poslušati glasbe. To, kar čutim sama, v svojem telesu med plesom, potem odprem tudi učencem.

Med plesom ne morem razmišljati. Seveda med učenjem pojasnim vse korake in njihovo štetje, vendar pa med samim plesom ne štejem, samo plešem. In potem mi sledijo. Koreografija je zato vsakič malo drugačna. Pomembno je imeti v glavi, da je ples zabava, čustvo in občutek.

Plešete in učite že 30 let. Imate kdaj med učenkami izjemen talent, ki ga takoj opazite?
Vidi se. Takoj se vidi. Že v družini imamo eno: moja nečakinja ima zdaj 8 let, a že pri 5 letih je plesala bulerio. Nekega dne sem eni od najboljših učiteljic bulerij dejala, naj opazuje, kako pleše. In veste, kaj je dejala; ne je popravljati, pustite jo, ona pleše tako kot čuti. Nečakinjo seveda poslušam in jo podpiram, ker se je meni zgodilo enako. In ko jo učim, mi pravi, veš, teta, jaz plešem na drugačen način. Ona posluša pesem, ki ji je pri srcu, in pleše, ne da bi se kakor koli omejevala. Pri meni je bilo enako. Ko sem bila še v srednji šoli, sem se zjutraj vstala bolj zgodaj samo za to, da sem poslušala flamenko. Za zajtk mi je bilo malo mar.

Danes lahko rečem, da je vse popolno. Pri 47 letih lahko rečem, da sem srečna, a pri 20 letih sem trpela, ker sem bila tako drugačna od drugih. Zaradi plesa sem se odpovedala vsemu, tudi družini. Zdaj imam svoj ritem življenja: zjutraj vstanem, grem na sprehod ob morju, grem v cerkev in potem tako naprej. Moje telo je instrument in nanj zelo pazim. Nimam zunanjega templja, nimam velike hiše. Ko popoldne stopim v razred, pa sem prečiščena in se trudim dati svojo dušo in telo. Ni lepšega kot deliti in pomagati.

V Slovenijo prihajate že več let.
11 let že prihajam. Ko sem prišla, niso znale plesati sevillane. Potem smo se povezali tudi s prebivalci v Krupi v Bosni, stkale so se prijateljske vezi, nekaterim otrokom sem tudi botra, skratka v Sloveniji imam družino.

Kako je prišlo do filma Sin Ruido?
Jesus me je poklical po telefonu, da bi me rad spoznal. Jesus je umetnik in zelo poseben človek. Je zelo mlad, vendar zelo rahločuten. Film je naredil tako sublimno, vstopil je v svet žensk na tako lep način. Dejansko me pozna bolje, kot se poznam sama. Torej, me je poklical na kavo in čez teden me je poklical in rekel: Všeč mi je zgodba in rad bi živel s teboj. Bil je tako neposreden (smeh). Sem mu povedala, da imam majhno hišo, in tako je prišel. Ves čas me je spraševal, o vsem in vseh, me spremljal povsod. Spoznal me je bolj kot lastno pest. Potem me je predstavil še producentu in tako smo začeli. Snemali smo 20 dni: San Luca, Koper, Ljubljana in Krupa. In vse je potekalo zelo naravno, ker je bil res zelo profesionalen.

Spodaj si lahko ogledate tudi napovednik za dokumentarni film.