V Nemčiji ni zakona, ki bi prepovedoval prodajo Hitlerjeve umetnosti, se pa nekateri sprašujejo o moralnosti tega početja. Foto: EPA
V Nemčiji ni zakona, ki bi prepovedoval prodajo Hitlerjeve umetnosti, se pa nekateri sprašujejo o moralnosti tega početja. Foto: EPA
Najbolje gredo v promet seveda slike, na katerih jasno viden podpis izpričuje njihovo avtorstvo. Foto: EPA
Dražbena hiša Weidler prodajo Hitlerjevih del zagovarja, češ da gre za "zgodovinske dokumente". Foto: EPA
"Ker Hitler ni imel lastnega slikarskega sloga, ampak je samo kopiral, je včasih težko določiti, katera dela so njegova," ugotavlja Birgit Schwarz. Foto: EPA

Prizor gradu, ki bi kaj lahko bil predloga za kak gobelin, si je neznani kupec izboril za sto tisoč evrov; sporna dražba je pred dobrim tednom dni potekala v Nürnbergu. Akvarel nosi pripis "Ob 80. rojstnem dnevu trgovskega svetnika Otta von Steinbeisa".

Tista dela, ki so se prodala najdražje, brez izjeme nosijo podpis "A. Hitler", nastala pa so med letoma 1904 in 1902, precej preden je nacistični vodja splezal na oblast. Med najljubšo motiviko mladega Adolfa spadajo cvetlice, razne stavbe na Dunaju in v Pragi, med njimi pa je tudi ženski akt.

Med kupci menda ni hitlerjevskih fanatikov
Dražbena hiša Weidler je bila pripravljena razkriti, da so se za dela potegovali kupci z vsega sveta, tudi iz Kitajske, Francije, Brazilije, Nemčije in Združenih arabskih emiratov. "Ti zbiralci se ne zanimajo zgolj za tega avtorja, pač pa se ukvarjajo z vrednimi umetninami," je za nemško tiskovno agencijo komentirala dražilka Kathrin Weidler.

Hitler se je velik del svojih najstniških let in na začetku dvajsetih skušal uveljaviti kot umetnik. Ustvaril naj bi več kot 700 del, stroka pa jim praviloma ne pripisuje tako rekoč nobene umetniške vrednosti. Kljub temu na dražbah redno iztržijo na tisoče evrov.

Kaj bi bilo, če bi ga le sprejeli na akademijo?
Hitler je celo v Moj boj zapisal, da so njegove upe za slikarsko kariero uničile večkratne zavrnitve Akademije za lepo umetnost na Dunaju. Kljub temu je nacistični voditelj vse do svoje smrti verjel v lastni izjemni talent. "Zgodovina podcenjuje, kako zelo je bil Hitler prepričan o svoji slikarski veličini," je Birgit Schwarz, avtorica knjige Zablode o geniju: Hitler in umetnost, povedala v intervjuju za Der Spiegel. "Na njegova dejanja sta pogosto vplivala njegova samopodoba in prenabuhli ego umetnika. Njegova ljubezen do umetnosti je vodila v samo srce zla."

Prav dražbena hiša Weidler je lani posredovala pri rekordni prodaji kakega Hitlerjevega dela: njegovo sliko, na kateri je upodobil urad za javno upravo v Münchnu, je za 130 tisoč evrov odkupil neznan zbiralec z Bližnjega vzhoda.

Na pritožbe javnosti dražbena hiša odgovarja, da bi jih bilo pametneje nasloviti na lastnike umetnin, ki jih pošiljajo na dražbo. (Kljub temu bodo del svojega dohodka podarili v dobrodelne namene. Ni sicer jasno, katero organizacijo bodo osrečili, kajti ob prejšnji taki priložnosti niti društvo Prijateljev starega centra Nürnberga ni hotelo sprejeti njihovega denarja.) Prodajanje Hitlerjevih slik je samo po sebi seveda povsem zakonito početje, če na njih le ni nacistične simbolike.

Dražbena hiša Weidler prodajo Hitlerjevih del zagovarja, češ da gre za "zgodovinske dokumente". V Nemčiji sicer organizacije praviloma nočejo ustvarjati podobe, da služijo z likom in delom Adolfa Hitlerja. Bavarski državni arhiv, ki ima v lasti kar nekaj njegovih del, jih sprejema kot donacije (da jih tako vzame iz obtoka), a ima pravilo, da zanje ne plačuje.