Prav solidarnost je po mnenju Širce tista, ki veje iz zapuščine te partizanske bolnišnice in ki jo prek nje lahko posredujemo, poleg tega pa je bila solidarnost prisotna tudi ob njeni obnovi. Ne le, da smo to kulturno dediščino zaščitili in pridobili številne znake kulturne dediščine, prav je tudi, da znamo dediščino ponuditi obiskovalcem, je med drugim poudarila ministrica za kulturo: "V času, ko se še vedno sprašujemo, kako umeščati zgodovino na spomin, je primer bolnice Franja poučen, da ne rečem vzoren. Torej tako, da jo spoštujemo, da jo negujemo, tudi s pravim načinom njenega fizičnega in tudi simbolnega varovanja".
In še dodala: "Naj si izmislimo še toliko znakov, s katerimi Slovenijo lahko bolje čutimo in ljubimo, naj nas na vsakem vogalu čaka v zasedi 'I feel Slovenia', zagotovo ni močnejšega od tistega znaka, ki ga znotraj svetovne dediščine predstavlja Unesco, in tistega, ki ga znotraj kolektivnega spomina predstavlja pogum in solidarnost našega rodu."

Rekonstukcija kot verna priča partizanskih časov
Za izjemen spomenik humanosti in spomina je bolnico Franjo označil tudi župan Cerkna Jurij Kavčič. "Za nas je to poseben dan, dan, ko smo s skupnimi močmi in sodelovanjem uspešno zaključili projekt obnove partizanske bolnice Franja," je dejal Kavčič in dodal, da sicer Franja ni več prvotna, vendar pa je kot "popolna rekonstrukcija verna priča Franji iz tistega časa". Po županovih besedah bo zaradi širšega pomena, ki presega krajevne okvire, občina Cerkno tudi v prihodnje ob strokovni podpori idrijskega Mestnega muzeja in drugih pristojnih institucij skrbela za ohranitev tega spomenika.

Usodna ujma
Partizanska bolnišnica Franja je začela delovati 23. decembra 1943, in sicer v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem, vendar pa se je prav ta težko dostopna soteska, ki je nekdaj varovala ranjene in bolne partizane, izkazala kot pogubna za stavbe nekdanje vojaške bolnice. Soteska je bila pogosto 'tarča' naravnih katastrof oziroma nesreč, najhujša pa je bila omenjena. Skoraj popolnoma uničen muzej na prostem je bil potreben temeljitih popravil, ki so se končala že decembra.

"Obnova se je začela tako rekoč takoj po nesreči. Urgentna sanacija, ki je vključevala čiščenje naplavin v soteski in ob strugah Čerinščice in Cerknice, sortiranje materiala in iskanje predmetov, se je končala novembra 2007. Sledila sta načrtovanje obnove in pridobivanje potrebnih dovoljenj (v letu 2008). Lani so se začela sanacijska dela na vodotoku in zatem gradnja barak, ki so bile dokončane decembra. Sledilo je opremljanje barak," je za MMC povedala Milojka Magajne, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, ki v Cerkljanskem muzeju poleg drugih obveznosti skrbi tudi za bolnišnico Franjo.

Verodostojna podoba prenovljenih barak
Cilj in osnovno vodilo obnove je bila verodostojna podoba Franje, s čimer se ohranijo tudi njena sporočila, je dodala Milojka Magajne. Vendar tiste predmete, ki so le preživeli povodenj, niso vrnili v barake, ampak so razstavljeni v muzejskem oddelku v Cerknem, ker v Franji trenutno nimajo možnosti, da bi jih razstavili, dodaja Magajnetova. "Izjema so deli poškodovanega rentgena, ki so zdaj vgrajeni v simbolno rekonstrukcijo rentgena."

Dodatna skrb za varnost
Stroški sanacije bolnišnice Franje - ki je po zapisih na spletni strani Mestnega muzeja Idrija dragocen pomnik humanosti in tovarištva, vrednot, ki ostajajo aktualne tudi v današnjem svetu - so znašali 2,375 milijona evrov, kar je manj od prvotno predvidenih. Poleg osrednjega dela kulturnega spomenika, katerega lastnik je Občina Cerkno, so poskrbeli tudi za trajno sanacijo poti, struge potoka in zgradili sistem zaplavne ter lovilne pregrade v zaledju.

"Veliko pozornosti je bilo posvečeno zagotovitvi varnosti tako samega spomenika kot tudi obiskovalcev, ki na tem območju živijo oz. delajo. V ta namen so bile zgrajene vodne pregrade, struga je bila poglobljena. V še večji meri kot prej je poskrbljeno za varovalne ograje," pravi višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija.

Neprecenljiv spomenik
Partizanska bolnišnica Franja je eden izmed ključnih kulturnozgodovinskih spomenikov druge svetovne vojne pri nas. Prostor zanjo je dr. Viktorju Volčjaku pokazal domačin Janez Peternelj, delovati pa je začela 23. decembra 1943 v soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem. 22. januarja 1944 je vodenje bolnišnice prevzela dr. Franja Bojc Bidovec, po kateri je bolnišnica dobila ime, in ostala s krajšimi prekinitvami upravnica do konca vojne.

Nihče ni izdal, kje je bolnišnica
Bolnišnica je bila zgrajena za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske, ki se je proti koncu leta 1943 na Primorskem in v delu Gorenjske srdito spopadala z Nemci. Dostop do bolnišnice je med vojno potekal po potoku Čerinšičica, ki teče skozi sotesko, ranjencem pa so pred prenosom do bolnišnice celo zavezovali oči. Čeprav je za obstoj bolnišnice vedelo veliko okoliških prebivalcev, ki so jo pomagali ohranjati pri življenju, je sovražnik do konca vojne ni odkril.
Do konca vojne se je v Franji zdravilo okoli 1.000 borcev, tudi tujcev. Ravno zato, ker so v Franji zdravili tudi tujce in celo pripadnike sovražnih enot, je bolnišnica obenem tudi simbol zaveze zapovedim ženevske konvencije, ki med drugim določa ravnanje z vojnimi ujetniki, in večno veljavnim humanističnim vrednotam. Med zdravljenjem v Franji je umrlo 61 borcev, ki so jih pokopali na skrivnem mestu. Za lažjo identifikacijo so umrlim položili v grob stekleničko, v kateri je bil listek z osebnimi podatki.

Kulturni spomenik velikega pomena
Po koncu druge svetovne vojne so bolnišnico Franjo spremenili v muzej, saj je bil objekt prepoznan kot zgodovinski spomenik in turistična zanimivost, dobil je znak evropske dediščine ter priznanje Ameriškega združenja letalcev-vojnih veteranov.

Prvič so partizansko bolnišnico Franjo za oglede uradno odprli že 19. maja 1946. Za kulturni spomenik je bila razglašena leta 1952, za spomenik državnega pomena leta 1999, od leta 2000 pa je vpisana na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu, razmišljajo pa tudi o tem, da bi jo vpisali na Unescov seznam krajev kulturne dediščine. Njen pomen za evropsko kulturo, skupno evropsko identiteto in vrednote pa poudarja znak evropske kulturne dediščine, prejet leta 2007.