V prvem desetletju Mestnega gledališča ljubljanskega je bil član njegovega igralskega ansambla in je odigral nekaj pomembnih vlog - med drugim je bil Klikot v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, San v Pisani žogi Igorja Torkarja in Trepljev v Utvi Antona Pavloviča Čehova. Od leta 1962 je bil profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Mirko Zupančič, rojen leta 1925 v Borovnici, je leta 1957 diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1969 pa doktoriral v Zagrebu z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih.
Novoromantična usmerjenost in intimizem
Za njegovo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično alegorični ali v realistični obliki po ibsenskem vzoru. Med Zupančičeve najbolj reprezentativne drame spadajo Rombino (1960), Hiša na robu mesta (1962), Dolina neštetih radosti (1965), Elektrino maščevanje (1988) in Čarobnice (1996). V liriki mu je uspelo na neposreden refleksivni način ujeti meditativno liričnost in čustveno zavzetost. Njegovo poezijo lahko prebiramo v treh pesniških zbirkah: Pogovori s Kandidom, Časi in Ko pride čas.
Podpisoval je tudi gledališke kritike, pri zgodovinsko-teoretičnem in esejističnem delu pa se je ob Linhartu posvečal tudi ustvarjanju Henrika Ibsena, Williama Shakespearja in Avgusta Strindberga. Leta 1996 so Zupančiču podelili srebrni častni znak svobode RS.