Tisto, kar so dodajali izdelkom trivialne zvočne umetnosti skozi čas, je produkcija. Olupite na primer Madonno produkcije in kaj slišite? Neko bejbo, ki prepeva True Blue…Slecite Roya Lichtensteina teksta (tistega teksta, ki vam govori, da gre pri njegovih podobah za ironijo ali da te podobe 'sprožajo umetniške refleksije') in kaj vidite? Ilustracije.
Takšno 'slačenje teksta' skozi tekst je bila prav moja prejšnja kolumna. Včasih je teksta in produkcije zelo malo. Takšen primer je na primer znani sodobni vizualni umetnik Dan Perjovschi (imate ga v MSUM-u na Metelkovi), vzporedno temu so sodobni pop a capella pojavi. A ni zabavno, kako zmeden svet 'sodobne umetnosti' dela veliko umetnost iz nečesa, kar smo imeli svoj čas v Pionirskem listu: umetnost Dana Perjovschija je zelo podobna tistemu, kar je nekoč počel karikaturist Božo Kos.
Duchampova Fontana in drugi tovrstni pojavi so do danes proizvedli več ton teksta. Pride prvi kustos/teoretik in napiše nek fensi tekst k…kaj pa vem…razmetani postelji umetnice Tracy Emin. Pride nekdo drug in napiše nekoliko drugačen tekst k razmetani postelji itn.
Tile različni teksti so v glasbi vzporedni različnim produkcijam: miksom, remiksom in remasterjem: nekdo napiše nek komad, ki je v smislu kompleksnosti na nivoju Kuža pazi. Potem pride nek producent, ki skozi štikl spusti elektriko. Potem pride nekdo drug, ki vsemu skupaj doda malo več rukanja in dobimo remiks in tako dalje.
Zdaj se bo nekdo spomnil, da so bile tudi o Nočni straži ali Guernici napisani teksti. Menda metnostni kritik Andrej Medved piše knjigo, težko 700 strani, o eni sami sliki Marija Preglja. Ti umetniški izdelki so sami po sebi vredni opazovanja in razlaganja. To pa zato ker so kompleksni. Tule torej govorimo tekstih drugačnega reda. Govorimo o teoriji v izvornem smislu izraza: theoria pomeni motrenje.
Tista vizualna umetnost, ki je danes dominantna, kompleksna ni. Zato ni česa motriti, saj je tisto, kar je na ogled, mogoče opisati v treh stavkih theorie. Potem dodajo tem stvarem tekst (ki je arbitrarno nakladanje in ne theoria!), da jih establišment zrine v isto linijo z Rembrandtom in Brdarjem.
Kot vidimo, tega 'produkcija' glasbi ne zmore narediti. Ni namreč mogoče preproducirati Madonne v sodobnega Beethovna. V muziki je zato manj zmede.
PS: @Sisoruen: Poskusiva še enkrat: V predprejšnji kolumni sem pisal o umetnosti, ki je ne razumemo …