Seveda pa je nekajkrat dražja od poceni uvožene soli domača sol iz Sečoveljskih solin, ki dosega cene tudi prek petih evrov za kilogram. In vendar brez nje ne gre. Kot dodatek k najrazličnejšim jedem je skoraj nepogrešljiva, saj že majhen ščepec soli vpliva na naše pojmovanje okusnosti jedi.

Odnos do preteklosti, do ostankov materialne in duhovne kulturne dediščine predstavlja ogledalo vsakega naroda, tudi našega. Še posebej v težjih časih, ko je treba paziti na vsak evro, se lahko kultura kaj hitro zapostavi. Ustanove, predvsem muzeji, ki v večini prevzemajo naloge ohranjanja preteklosti in skrbijo, da delo in življenje naših prednikov ne utone v pozabo, morajo pri svojem delu pluti med Scilo in Karibdo, da bi ne nasedli na čereh sodobnega sveta.

Težave s financiranjem, s katerimi se v teh pomladanskih dneh spoprijema sečoveljski Muzej solinarstva, v ospredje postavljajo vprašanje odnosa naše družbe do kulture – in to v dokaj žalostni luči. Višina sredstev, ki bi muzeju omogočila kolikor toliko normalno delovanje, ne predstavlja niti kapljice v morje ali bolje rečeno: nekaj vagončkov najboljše piranske soli bi morali prodati in težav bi bilo konec. Seveda pa ni vse tako preprosto. Toda pustimo politične odločitve tistim, ki so plačani, da jih sprejemajo, in upajmo, da bodo imeli toliko soli v glavi, da bodo ravnali modro. Raje si oglejmo, kako je bilo na solinah pred slabega pol stoletja, ko na območju še ni bilo solinarskega muzeja, del solin je bil opuščen in prepuščen na milost in nemilost morskim valovom ter vetru, stare solinarske hišice pa so bile daleč od sijaja nekdanje slave.

Ideje po ohranitvi tisočletne tradicije solinarstva na območju današnje slovenske obale s posebnim muzejem, ki bi čuval to neprecenljivo dediščino, je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja predstavil takratni direktor piranskega Pomorskega Muzeja Sergej Mašera dr. Miroslav Pahor (1922–1981), ki pa v svojem življenju ni dočakal ustanovitve solinarskega muzeja. Ta je bil ustanovljen desetletje pozneje.

Črno-beli posnetki iz zakladnice televizijskega arhiva nas bodo vrnili v daljno leto 1968, ko je ekipa takratne TV Ljubljana obiskala Sečoveljske soline. Še preden pa bodo posnetki po skoraj pol stoletja ponovno na planu, pa namenimo še nekaj besed solinarstvu na naši obali.

Začetki solinarstva v naših krajih
Strokovnjaki domnevajo, da so bile na območju slovenske Istre soline že v rimskem obdobju, toda pisni viri, ki bi to potrjevali, niso ohranjeni. Prvi tak ohranjen dokument je z začetka devetega stoletja, ki omenja več manjših solin na širšem območju Pirana. To območje je v srednjem, pa tudi v novem veku spadalo v okvir Beneške republike, vse do njenega razpada leta 1797, ko so francoske čete vkorakale v Benetke in brez bojev zasedle mesto. Kraji na današnji slovenski obali, ki so bili do tedaj pod Benetkami so v skladu z določili campoformijskega miru prišli pod Avstrijo. Prva avstrijska vladavina ni trajala dolgo, saj je morala Avstrija že dvanajst let pozneje, v skladu s schönbrunskim mirom prepustiti ozemlje Francozom, ki so ustanovili Ilirske province. Štiri leta pozneje so se Francozi umaknili in ozemlje je ponovno prišlo pod Avstrijsko cesarstvo.

Tako pod Benečani kot pod Avstrijo in pozneje Avstro-Ogrsko je bila sol izjemno pomemben trgovski artikel – tako pomemben, da je bila njena proizvodnja, predelava in trgovina podvržena državnemu monopolu, tako kot tobak in številni drugi izdelki, ki so prek posrednih in neposrednih davkov skrbeli za polnitev državne malhe. Znan je dokument, datiran v prvo polovico desetega stoletja, ki primorskim mestom določa obvezno prodajo soli Beneški republiki.

Največje soline na istrskem območju so bile piranske, ki so združevale soline v Sečovljah (starejši del Fontanigge in mlajši Lera), soline Fazan v Luciji in soline v Strunjanu. Večje soline so bile tudi na območju Trsta, dvoje v okolici Kopra, ob Badaševici in Rižani, manjše soline pa so imeli tudi v Izoli. Te so se uporabljale predvsem za oskrbo lokalnega prebivalstva s soljo.

Tradicionalna pridelava soli
Pridelava soli se skozi čas ni kaj dosti spreminjala in je še danes, z izjemo uporabe nekaterih tehnoloških novosti, takšna, kot je bila pred stoletji. Pomembnejša sprememba v tehnoloških postopkih, ki je vplivala na kakovost, predvsem pa na (belo) barvo soli, je bila uvedena daljnega leta 1358, ko so Benečani po zgledu paških solin v kristalizacijskih gredah solnih polj (kavedinih) začeli gojiti tako imenovano petolo – nekaj milimetrov debelo mikrobiološko podlago, sestavljeno iz cianobakterij, sadre, karbonatnih mineralov in gline. Petola preprečuje, da bi se sol mešala z morskim blatom na dnu bazena, obenem pa ima vlogo biološkega filtra. Ker je sestavljena iz živih organizmov, morajo solinarji paziti, da ne zamre. Petoli lahko škoduje sonce, ki povzroči, da površje suhega kavedina razpoka, enako nevaren kot sonce pa je tudi dež, kadar v kavedinu ni vode, saj sladka voda povzroči gnitje petole. Podlaga, na kateri je petola, je v Sečoveljskih solinah sestavljena iz ilovnatih naplavin reke Dragonje. Tudi sicer so kavedini občutljivi in se kaj hitro lahko poškodujejo. Solinarji so pri svojem delu običajno hodili po nasipih, pri nekaterih delih pa je bilo treba tudi stopiti na kristalizacijske grede, kar pa z bosimi nogami niso smeli storiti, saj bi lahko prišlo do poškodb dna. V ta namen so obuli taperine – posebne lesene natikače oziroma cokle.

Solna polja so sestavljena iz izparilnih (servidor) in kristalizacijskih (kavedin) bazenov. Za prehod vode iz enih v druge so v preteklosti uporabljali vetrne črpalke, s posodobitvijo pa je vetrno energijo zamenjala električna.

Kako je potekala žetev soli?
"Sol se dela ali bolje kristalizira v kavedinih. Če je vreme ugodno, se to godi v vsej stieri naenkrat in seveda vsak dan. Stiera je vrsta kavedinov enega solnega fonda. Fond ima lahko tudi po dve stieri, vendar sta navadno manjši […] Zvečer napeljejo v kavedin težko vodo iz servidorov in jo pustijo čez noč. Ponoči navadno pihajo vetrovi, ki deloma že začno kristalizacijo soli. Naslednji dan dopoldne sonce in veter, ki začne pihati med deveto in enajsto uro, ta postopek nadaljujeta. Na dnu kavedina se pojavijo majhni beli kristalčki, na gladini vode pa se napravi tanka skorja, kateri pravijo l´afioreto ali l´afior. Ta skorja je sicer prozorna, vendar škodljiva, ker preprečuje nadaljnjo kristalizacijo soli na dnu. Da bi sol pravilno kristalizirala, mora biti pokrita z vodo. Zato jo je treba, ko sonce in veter posušita kavedin, polivati. Sol polivajo z vedru podobnim korcem, imenovanim butasso." Ko je morska voda dosegla ustrezno zgostitev, je sol kristalizirala. Takrat so jo pobrali s posebnimi solinarskimi grabljami, ki so se imenovale gaveri. Postopek pobiranja soli in transporta do skladišča je obsegal več korakov. Fizično napornejše so opravljali moški, lažje pa ženske in v starejših časih tudi otroci.

Lastništvo solin in delovna razmerja
Solinar, ki je s svojo družino obdeloval sečoveljska solna polja, je bil zgolj najemnik. Lastniki so bili običajno pripadniki bogatih meščanskih družin (predvsem iz Pirana), dobrodelne ustanove ter cerkve in samostani. Tako je bilo pod Beneško republiko kot tudi pod Avstrijskim cesarstvom. Obe državi sta tudi držali monopol nad prodajo soli. Razmere za delo v solinah pa niso bile povsod enake. V koprskih solinah je delovne sile primanjkovalo in v statutih so zapisovali razne prepovedi in omejitve za tamkajšnje delavce, da ne bi hodili na delo na druge soline. Nasprotno pa v piranskih solinah niso imeli težav s pomanjkanjem delovne sile.

Delo v solinah je bilo specifično. Solinarska sezona je trajala nekje od maja do septembra, tudi oktobra, in v tem času je celotna solinarska družina živela na solinah. Piran je bil tako v poletnih mesecih prazen, saj so celotne družine odhajale na soline. Pouk v šolah se je za solinarske otroke končal prej, saj bi bila vsakodnevna pot iz solin v Piran preveč naporna, otroci pa so bili na solinah tudi nepogrešljiva delovna sila. Solinarske družine so bile tudi iz tega razloga številne. Praviloma so štele tri otroke ali več – vsak par dodatnih rok je bil pri utrujajočem delu na žgočem soncu več kot dobrodošel. Pozneje so rešitev za večmesečni izostanek od pouka uredili z odprtjem nove šole v Sečovljah, tik ob solinah.

Kljub vsemu pa je bil solinar sam svoj gospod. Za celoten postopek je moral skrbeti sam. Politika plačevanja solinarja je bila različna od gospodarja do gospodarja (lastnika solnega fonda), so pa vsi pri izplačilu upoštevali količino pridelane soli in njeno kakovost. Količino pridelane soli je predpisala država in se je spreminjala glede na interese politike. Tako je bilo pod Benečani, pa tudi pod Avstrijci, s to razliko, da so pod Avstrijo konkurenco morskim solinam predstavljali tudi rudniki kamene soli – predvsem rudnik v Wieliczki pri Krakovu.

Solinarske hiše
Bivališče celotne solinarjeve družine med delom na solnih fondih so bile solinarske hiše, ki so bile postavljene ob plovnih kanalih. Vhod v hišo je bil običajno odvisen od lege solnega polja: če je bilo na severni strani, je bil vhod v hišo prav tako na severu, če je bil solni fond na jugu, pa je bil tudi vhod z južne smeri. V pritličju solinarske hiše je bil prostor za skladiščenje soli (za vmesno obdobje, dokler soli niso odpeljali do državnega skladišča) ter za orodje in za manjša popravila. V zgornjem nadstropju je bivala solinarjeva družina. Prostor je bil običajno razdeljen na tri dele – največja je bila kuhinja, ki je bila obenem tudi dnevni prostor, preostanek pa je obsegal eno ali dve manjši spalnici. Pri manjših solnih fondih so bile tudi solinarske hiše temu primerno manjše. Imele so zgolj en prostor v nadstropju, ki je bil kuhinja in spalnica obenem. Hiše so bile zgrajene za sezonsko bivanje in niso dajale zaščite proti zimskemu mrazu in burji, saj tudi ni bilo nikakršne potrebe po tem.

Življenje v solinah
Hrana solinarjev je bila običajno sestavljena iz različne zelenjave, ki so jo pridelovali ob solinarskih hišah, kruha, ki so ga sami pekli, pa tudi rib. Uporabili so vse, kar je bilo pri roki. Ribe so pripravljali na različne načine, da ne bi bila hrana preveč enolična. Peka kruha je bila v solinah prav posebna. Vsaka hiša ni imela svoje peči, zato pa so uporabljali velike krušne peči, ki so bile na voljo vsem solinarjem. Kruh so pekli enkrat na teden, običajno so zamesili iz desetih kilogramov moke, kar je zadoščalo za srednje veliko družino za en teden. Manjšim družinam je bilo dovolj kruha že iz petih kilogramov moke, največje pa so na teden porabile tudi dvajset kilogramov moke. V takšno količino moke so gospodinje primešale tudi četrt kilograma soli.

Okoli solinarske hiše je bil običajno majhen vrt, na katerem so gospodinje pridelovale zelenjavo; predvsem solato ter kumare, pozneje pa tudi paradižnik. Za prehrano so uporabljali slanoljubne rastline, ki so bile naravno prisotne na območju. Predvsem navadni osočnik so solinarji, pa tudi lokalni prebivalci, uporabljali za solato. Poleg zelenjave so bile tipična solinarska hrana ribe, pa tudi morski polži in školjke. Ob nedeljah je bilo na mizi tudi meso, ki so ga možje prinesli iz Pirana. Trgovine in uradi so bili ob nedeljah dopoldne odprti prav zaradi solinarjev, ki so prihajali v mesto. Tipična jed za večerjo je bila polenta.

Dostop do pitne vode je solinarjem predstavljal poseben izziv. Pred gradnjo vodovoda v Sečovljah so morali po vodo hoditi do izvirov pod Savudrijskim krasom, ki se je začenjal južno od kanala sv. Odorika, kar pa je bilo precej daleč, saj je bilo od najbolj oddaljenih solnih fondov do izvirov pitne vode okoli tri kilometre poti. Vodo je bilo treba prinesti od dva- do trikrat na dan, za kar so običajno poskrbele ženske. V lucijskih in strunjanskih solinah tovrstnih težav z vodo ni bilo, saj so bila tam naselja bistveno bližja solinam in s tem tudi vodnjaki, pa tudi oba potoka poleti nista presahnila.

O boleznih med solinarji
Bolezni na solinah niso bile ravno pogoste, saj je s soljo bogat zrak dobro vplival na počutje solinarjev. Še največ težav so prebivalcem solin povzročale gliste, ki so jih zdravili z rastlino, ki je rasla na območju solin. Za mnogo tegob so uporabljali pijavke, ki so bile splošno razširjeno zdravilno sredstvo, ki je bilo na voljo tudi v lekarnah. Uporabljali so jih za visok krvni tlak, pa tudi za zdravljenje krčnih žil na nogah.

O vandalizmu
Povzročanje škode na solnih fondih je bilo precej ostro kaznovano, tako kot je bilo tudi tihotapljenje soli. V enem od statutov koprske občine tako zasledimo zapis: »Ukazujemo, da noben solar ne sme pod nobenim pogojem hoditi ali se muditi po svojih ali tujih solnih poljih našega koprskega ozemlja od sončnega zahoda do sončnega vzhoda pod kaznijo sto soldov globe, ki jih je treba plačati občini in prijavitelju. Izjema je le za tiste, ki hočejo najti ali prijaviti povzročitelje škode na naših solnih delovnih poljih. Ti povzročitelji škode spadajo pod isto kazen kot tisti, ki poškodujejo ali uničujejo vinograde in jih prijavijo vinogradniški čuvaji. Izjema je tudi čas pridelovanja soli, ko morajo biti solarji obeh spolov na svojih in tujih delovnih poljih zaradi pridobivanja soli in drugih del. Tedaj bodi tudi občini in solarjem jasno, da hodijo po solnih poljih samo zaradi pridobivanja soli in drugih solarskih del.« Prepoved se je nanašala na zimski čas, saj je nočno delo na solinah v poletnem času moralo biti dovoljeno. V podkrepitev prepovedi so ponoči na solinah patruljirali nočni čuvaji, ki so skrbeli za varnost solnih fondov.

Tihotapljenje soli
Tihotapljenje soli je bilo zaradi državnega monopola donosen posel, saj so bili (posredni in neposredni) davki na sol zelo visoki. Tihotapilo se je po kopnem v notranjost celine – v času Beneške republike so tako tihotapili na beneški teritorij kot tudi čez mejo v avstrijske dežele. Drugi način tihotapljenja je bil po morju z ladjami. Ta način so podpirale bogate piranske družine, ki so bile edine dovolj premožne, da so lahko oskrbovale tihotapsko ladjevje. Beneška uprava je pooblastila koprskega župana, da sme z vsemi sredstvi nastopiti proti tihotapcem – lahko je ponudil pomilostitev soudeležencem, da bi tako spravili glavne organizatorje tihotapljenja pred sodišče.

Piranskim mestnim oblastem in piranskim bogatim družinam ni bilo najbolj po volji, da je imel koprski župan takšno moč, zato so se poskušali na vsak način upirati Kopru. Večkrat je morala posredovati beneška oblast in jim ukazati, da upoštevajo navodila iz Kopra. Pirančane je motilo predvsem to, da jim ukazujejo iz sorazmerno nepomembne občine, ki ni plačevala prav veliko davka (od soli), niti ni bila tako bogata, kot je bila piranska občina. Upoštevajoč ta dejstva je tudi lažje razumeti, zakaj je bilo v Piranu tako razširjeno tihotapstvo tudi na najvišji ravni.

Sečoveljske soline v 20. stoletju
Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je območje slovenske Istre prišlo pod Italijo, kjer je ostalo do konca druge svetovne vojne in partizanske osvoboditve ter pripojitve ozemlja Jugoslaviji. Zadnja prenova solin je bila izvedena leta 1957 (pred tem je avstrijska oblast zadnjič urejala soline leta 1904), ko so tudi preusmerili tok reke Dragonje in jo združili s potokom sv. Odorika, da bi ustavili njeno poplavljanje. Podobno kot v času Avstrije so tudi v Jugoslaviji morske soline izgubljale vodilno vlogo, ki so jo prevzemali rudniki kamene soli. V rekordni solni letini po drugi svetovni vojni je Sečoveljskim solinam uspelo pridelati okoli štirideset tisoč ton soli, kar pa spet ni tako veliko, kot se morda sliši, če vemo, da je bila letna kvota pridelane soli v času Avstrije (leta 1840) dobrih triinštirideset tisoč ton soli. Leta 1968 so ustavili proizvodnjo na delu Sečoveljskih solin – v Fontaniggeah in na solinah v Luciji. Leta 1990 je Občina Piran z odlokom razglasila območje solin v Sečovljah in v Strunjanu za krajinski park. Leto dni pozneje je bil na opuščenem delu solin v Fontaniggeah odprt Muzej solinarstva, ki deluje v sklopu Pomorskega muzeja Sergeja Mašera Piran. Območje Sečoveljskih solin so danes del varovanega območja Natura 2000 in varovana pod okriljem Ramsarske konvencije, ki vključuje mokrišča mednarodnega pomena. Območje je danes izjemnega pomena za številne vrste ptic in druge živali, ki so našle zavetje na tem delu slovenske obale. Krajinski park skupaj z Muzejem solinarstva tako obiskovalcem ponujata vpogled v pestro ter bogato naravno in kulturno dediščino tega dela slovenske zemlje.

Spodaj si oglejte tudi krajši posnetek, objavljen v TV-obzorniku leta 1961, ki prikazuje delo na solinah (ta posnetek je nem) in reportažo iz Sečoveljskih solin iz leta 1968, ki je bila predvajana v sklopu oddaje Kalejdoskop avtorja Draga Kocjančiča.