Goran Injac je potem začel po elektronski pošti prejemati sovražna pisma državljanov Republike Slovenije. Kot piše v pismu, ga napadajo z nedopustnimi rasističnimi zmerljivkami. Te zrcalijo skrajno desničarsko in nacionalistično nasilnost, zgrešeno razumevanje funkcije javnih kulturnih in drugih ustanov, predvsem pa trenutno nestrpno javno vzdušje, ki mu je dala zagon naelektrena predvolilna kampanja v Republiki Sloveniji.

Dragana Alfirević iz umetniškega društva Nomad Dance Academy je ena izmed pobudnikov protestnega pisma: "Zdi se mi, da se je s precej agresivno in nenadzorovano politično predvolilno kampanjo odprl prostor za različne manipulacije z ljudmi. Zdi se mi, da so za takšno situacijo najbolj odgovorni politiki, ki bi morali dajati vzgled in brzdati strasti, ki kampanjo spremljajo. Gre za svetovni pojav, ni to samo slovenski pojav. Zato bi si morali zastaviti vprašanje, zakaj se to dogaja? Ljudje so besni zaradi nekontroliranega pretoka globalnega kapitala, zaradi nesposobnosti nacionalnih držav, da se s tem problemom resno spopadejo. Ljudje izgubljajo službe, osebni prostori se krčijo. Zato menim, da je ta sovražni govor reakcija na vse te procese in zato se je treba s tem ukvarjati. Danes govorimo o napadu na našega kolega Gorana Injca, ampak on ni osamljen primer.

On je samo eden v vrsti, tu so še Svetlana Slapšak, Barbara Rajgelj, Robert Waltl. Oni doživljajo hude napade zato, ker so mogoče drugačni od tega, kar je dojeto kot splošno sprejeta matrica. Manjša skupina se nas je zato odločila, da bomo reagirali, ker menimo, da vsako neodzivanje dovoljuje nadaljnji plaz sovraštva. Ali strahu, to sovraštvo spodbuja strah, ob katerem se ljudje počutijo negotovo. Na to se je treba odzvati. Manjša skupina se nas je odločila, da na spletu, na družbenih omrežjih napišemo pismo javnosti, medijem, Ministrstvu za kulturo, in to pismo je v kratkem času podpisalo veliko število ljudi, predstavnikov organizacij, predstavnikov javnih ustanov, nevladnih organizacij, samozaposlenih v kulturi … Najprej smo se odločili, da se obrnemo na svoje neposredno okolje, to so naši kolegi iz kulture in umetnosti. To je popolnoma civilna iniciativa, ki izhaja iz občutka dolžnosti tako državljana kot tudi človeka, da se sovraštvo in ustrahovanje ljudi ustavi."

Kaj o sovražnem govoru in o napadih, ki jih je deležen, meni Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča?
Resnično menim, da se dogaja skrajno nevarna stvar in ljudje se sploh ne zavedajo, kako nevarna je ta stvar in kako daleč lahko gre. Vsi napadi, ki so se dogajali na Neslovence, in v tem primeru name, so se začeli dogajati v času predvolilne kampanje, ko je takšna vrsta govora nekako postala dovoljena. Če imate vi določeno politično privolitev in določeno politično dovoljenje za takšne stvari, potem to lahko postane standardni način govora in izražanja svojega mnenja. In če se bo nadaljevalo in se politično zadeva ne prepreči, bomo podobno slišali tudi s televizije. Tega ne govorim kar tako, ampak na podlagi izkušenj iz drugih držav, kjer sem živel. Veste, vsi menijo, da je njihov nacionalizem boljši od drugih nacionalizmov.

Kaj vas pri tem posebej skrbi?
Mene izjemno skrbi to, da sta v zadnjem soočenju predvolilnih kandidatov Janez Janša oziroma slovenska desnica govorila o Mladinskem gledališču in zagovarjala neonacistično skupino, ki nas je napadla v Brnu. Mene zelo skrbi, da se nihče ni vprašal, kako ta človek ve, da oni niso neonacisti, kako ve, kakšen program imajo in ali je mogoče z njimi v stiku. To se moramo vprašati. Prav tako različnim drugim strankam, ki se zavzemajo za zaščito Slovencev in zaščito slovenskega jezika in s tem skrajno manipulirajo z ljudmi. Tem moramo zastaviti vprašanje, pred kom ta jezik branijo in pred kom ta jezik varujejo, ker očitno obstaja nekakšen sovražnik, ki ga ogroža. Da bi nekaj ščitili, morate imeti nekoga, ki to ogroža.

Zakaj ste prav vi tarča napadov?
Jaz sem prvi tujec, ki je dobil takšen položaj v nekem slovenskem gledališču. Napadi so bili usmerjeni name kot na umetniškega vodjo Mladinskega gledališča. To je zato, ker z nacionalistične pozicije ustanove kulture doživljajo kot inštitucije, ki morajo varovati in uresničevati nacionalni interes, za nacionalni interes pa se šteje samo interes privilegirane večine. Vse skupaj me ne preseneča, vse to sem doživljal že od prvega dne, kar sem stopil na uradno slovensko sceno, ker sem na delovnem mestu, ki je bilo tradicionalno rezervirano izrecno za Slovence. Jaz se s tem spopadam od začetka, ampak zdaj, ko se je politična situacija radikalizirala, so sovražni govor in napadi na Neslovence postali dovoljeni. Mene so tako imenovali smrdljivi Balkanec …

Peticijo so podpisali predstavniki skoraj vseh kulturnih organizacij v Sloveniji. Kaj vam pomeni ta peticija?
Ta peticija mi veliko pomeni, ker imam občutek, da nisem sam. Tukaj nisem zaradi sebe, nisem prišel sem, da bi gradil lastno kariero, ampak delam za slovensko kulturno ustanovo in prispevam k slovenski kulturi. Ustvarjam gledališko kulturo te države. Ampak tisto, kar je še bolj pomembno od tega, kar osebno čutim, je možnost, da se moj primer, ker sem jaz javna osebnost, izkoristi in opozori na sovražni govor in napade na Neslovence, ker se to dogaja tudi drugim, čeprav mogoče ni toliko vidno. Če bi bil svobodni umetnik ali bi delal kaj drugega, verjamem, da bi bilo vse v redu. Ampak to govori o tem, kaj ta družba namenja Slovencem in kaj namenja Neslovencem.

Predsednika Republike Slovenije, predsednika Vlade Republike Slovenije, politične stranke in ustanove v Republiki Sloveniji pozivamo, da se javno opredelijo proti nestrpnosti, nacionalizmu, sovražnemu govoru in rasizmu nad slovenskimi ustanovami in zaposlenimi v njih, so na koncu zapisali v peticiji.