Na dobrih sto straneh je Puharjevo življenje popisal Damir Globočnik, ki je zbral tudi vrsto do zdaj neznanih biografskih podatkov. V Puharjevem času so se na primer spraševali o njegovi narodnosti, saj naj bi bil priimek nemško zveneč, čeprav so prišli Puharji na območje Slovenije že z brižinskimi škofi. O njegovem slovenstvu pa med drugim pričajo tudi izrazito slovenske naravnane akcije, med drugim naj bi dal denar za nagrobnik Valentina Vodnika.

Tudi pesnik in likovnik
Danes ga najbolj poznamo kot izumitelja postopka svetlobne fotografije na steklo, puharotipije, ki ga je sam poimenoval svetlopis, vznemirjali pa so ga tudi drugi izumi. Sočasno se je ukvarjal še s postopki za kopiranje oziroma z možnostmi za izdelavo reprodukcij, iznašel pa naj bi tudi podoben postopek za fotografijo na papir, a tovrstne fotografije niso ohranjene. Bil je pesnik, ukvarjal pa se je tudi z glasbo in likovnim ustvarjanjem, pojasnjuje Globočnik, umetnostni zgodovinar in kustos v Gorenjskem muzeju.
"Največja odlika Puharjevega izuma je trajnost"
Umetnostni zgodovinar, fotograf in poznavalec Puharjevega dela Miro Kambič pravi, da je največja odlika njegovega izuma in njegovih fotografij trajnost. Še danes je na voljo nekaj njegovih del, ki so dokaz o njegovem postopku. S svojo metodo bi še danes lahko slovel, je prepričan.
Ovrgel je tudi ustaljeno prepričanje, da Puharja svet ni poznal. "Svet ga je poznal, a mi tega nismo vedeli," pojasnjuje. Prav tako je ovrgel tudi z žalostjo ovit mit o njegovem težkem in samotnem življenju. Nasprotno, Puhar je bil človek življenja, ki so ga imeli ljudje zelo radi, imel je tudi veliko prijateljev. Da je bil fotograf v svojem življenju izredno cenjen, je spomnil tudi Globočnik.
O Puharjevem izumu oziroma poročilu, ki ga je poslal na Dunaj in v Pariz, se najde kar 15 prispevkov v takrat priznanih tehničnih revijah, izum pa omenjajo trije veliki priročniki oziroma enciklopedije v Nemčiji, Avstriji in Franciji.
Janez Puhar se je rodil leta 1814 v Kranju. Leta 1838 je bil posvečen v duhovnika in kot kaplan je služboval po različnih krajih. Leta 1839 se je srečal s fotografijo, takrat znano kot dagerotipijo, vendar ker je bil originalni postopek predrag, je iznašel svojega, cenejšega. O izumu je leta 1843 svetovno javnost obvestil s člankom v časniku Carniolia, vendar pa je bilo to prepozno za priznanje njegovega prvenstva pri izumu. Svetovne pozornosti je bil deležen šele po objavi v poročilih dunajske Akademije znanosti leta 1851. Umrl je 13 let pozneje v Kranju.