Preden začnemo na pravem začetku, dokončajmo zgoraj začeto Reichertovo misel: "Seveda sam pripadam drugi generaciji TAZ-a in takrat nisem bil zraven. Vem pa, da je v prvih letih TAZ-a v uredništvo pogosto prihajala policija; tudi zato, ker so v TAZ-u takrat večkrat izšla sporočila RAF-ovcev, v katerih so priznali določene akcije. Vem tudi, da so TAZ-ovi novinarji obiskovali RAF-ovce v zaporih in da je TAZ podprl akcijo v podporo zaprtim RAF-ovcem. In seveda je bil poslanec Zelenih Christian Ströbele, ki je tudi sodeloval pri začetkih TAZ-a, odvetnik v procesu Stammheim (proces proti prvi generaciji RAF-ovcev, med drugim proti Baaderju in Meinhofovi). Sicer pa ima TAZ tudi še danes zelo visoko branost med zaporniki. Ti lahko dobijo brezplačno naročnino, ki jo financiramo s prostovoljnimi prispevki.”

Kaj je torej TAZ oziroma Die Tageszeitung? Gre za časopis-zadrugo, natančneje za samoupravni časopisni projekt, ki je nastal v procesu institucionalizacije zahodnonemške skrajne in zunajparlamentarne levice; odločilen je bil kongres Tunix, na katerem so januarja 1978 na berlinski tehnični univerzi številni pripadniki leve alternative obrnili hrbet maoističnim skupinam, navdušencem nad "DDR"-jem in glorifikaciji nasilja med nekaterimi skrajnimi levičarji, ki niso hoteli obsoditi terorizma RAF-ovcev. Kongres je bil začetna točka organiziranega alternativnega gibanja, na njem pa je prišlo tudi do idej o ustanovitvi različnih institucij alternativcev; tudi časopisa.
Ker je bil Tunix-Kongress tudi v veliki meri reakcija na nemško "vročo jesen", kot označujejo "vzdušje"‘ v Zahodni Nemčiji jeseni 1977, ko so RAF-ovci prve generacije v zaporih delali samomore in ko je terorizem druge generacije vrhunec dosegel z ugrabitvijo Lufthansinega letala Landshut ter z ugrabitvijo in umorom predsednika združenja zahodnonemških delodajalcev Hannsa Martina Schleyerja. Zadnjemu dogodku ob rob naj si v kratki zastranitvi dovolim le omembo tega, da je več sodelavcev pri tem umoru kasneje zatočišče začasno našlo v Jugoslaviji, ki pa četverice jeseni 1978 ni hotela izročiti Nemčiji, ampak jih je po razglasitvi za persone non grate izpustila in odleteli so v … Peru. Dogodek je bil velika diplomatska afera in je za nekaj časa tudi poslabšal bilateralne odnose med državama. Ampak to je zgodba za neko drugo priložnost …

Iz Tunixa pa je torej izšel tudi TAZ. Časopis se je v skladu s politično ideologijo sodelavcev že takoj oblikoval kot zadruga oziroma naj bi mu preživetje zagotavljali po eni strani prodaja (predvsem naročniki), po drugi sredstva, ki bi jih v časopis investirali ideji TAZ-a privrženi zadružniki, ki od časopisa ne bi pričakovali finančne koristi. Tako je ostalo do danes in prav neodvisnost od oglasov oziroma to, da oglasi v proračun časopisa prispevajo le okoli 5 odstotkov sredstev, časopisu zagotavlja neodvisnost od kapitalskih interesov. Oziroma kot je v pogovoru z nami povedal Martin Reichert, novinar, urednik, po izobrazbi zgodovinar in avtor več knjig, ki govorijo o položaju in emancipaciji istospolno usmerjenih, takšna situacija novinarjem TAZ-a omogoča veliko svobodo pri delu: "Oglasni oddelek me ne pokliče, da na tem mestu ne morem pisati o homoseksualnosti, ker bomo izgubili oglasno stranko. Ali poročati o radikalnem pankovskem koncertu, ker Mercedes Benz tam oglašuje svoj družinski avto. Taki nesmisli se v drugih časopisih pojavljajo."
Ker je znano, da prav oglaševalci močno vplivajo na "samocenzuro" medijev in tudi na izbor tem, smo Reicherta med drugim povprašali po konkretnih primerih, s katerimi je možno ponazoriti drugačno uredniško politiko TAZ-a. "Večina nemških časopisov je zelo meščanskih," pravi Reichert, "in to lahko recimo vidimo v poročanju o vrtcih in drugih institucijah, namenjenih otrokom. TAZ je tako razkril, da so v brandenburškem terapevtskem centru za otroke in mladostnike Haasenburg zlorabljali otroke. O tem ni poročal noben drug časopis, ker je šlo za otroke revnejših, ki vodstev teh časopisov ne zanimajo. Ko pa je šlo za zlorabljanje otrok v veliko bolj elitni šoli in internatu Odenwaldschule, ki je nekoč slovela kot vrhunska ustanova z alternativnim oziroma reformnim programom, so bili časopisi polni te afere. Ker je šlo pač za otroke iz 'meščanskega' razreda."

TAZ prav s takšnimi zgodbami nadaljuje osnovno ideološko zastavitev tega časopisa, torej socialno pravično in levičarsko politiko. "TAZ izhaja iz radikalnih krogov. Šlo jim je za pravice žensk, homoseksualcev, varovanje okolja, mirovna gibanja, vse, kar sestavlja alternativne oblike življenja," pravi Reichert, ki ne pozabi omeniti, da so bili na začetku zraven tudi mnogi kasnejši politiki, na primer dolgoletni poslanec Zelenih, borec za človekove pravice oziroma zgoraj že omenjeni Christian Ströbele: "Gospod Ströbele je ob ustanovitvi TAZ-a tam pripravljal sendviče in kavo," se pošali Reichert. Danes TAZ sicer ni več strogo levičarski časopis, še vedno pa velja za glas nevladnih organizacij in pa mladih.
Zvesta baza bralcev in zadružnikov, ki ne pričakujejo dobička
TAZ si je prav zato, ker ne pušča ob strani "obrobnih" skupin in tem, pridobil ugled. Čeprav gre za majhen časopis, ki ga dnevno kupi nekaj čez 57.000 ljudi, mu naklada ne upada. Število naročnikov je že dolgo stabilno in prodaja ni upadla niti po tem, ko je TAZ kot skoraj prvi nemški časopis vse svoje vsebine brezplačno ponudil na spletu. Zvestoba TAZ-u se izraža tudi v veliki bazi 'zadružnikov'. Več kot 13.000 ljudi je pripravljenih letno v časopis investirati vsaj 500 evrov, kolikor stane en delež v zadrugi; ob tem pa vedo, da jim to ne bo prineslo nikakršnega dobička. Še več, ne glede na to, ali v časopis vložijo 500 evrov ali 100.000, kar je najvišji dovoljeni vložek, bodo na letni skupščini imeli le en glas.
Eden od izvorov Zelenih
Ker smo že ravno dvakrat omenili gospoda Ströbeleja, je treba zapisati, da je verjetno prav okoljevarstvo oziroma "zelena politika" tisto področje, na katerem je TAZ dosegel največ. Reichert pravi: "Ne morem trditi, da je ta majhen časopis dosegel bistvene spremembe v Nemčiji; to bi bilo čisto pretiravanje. Vendar pa je iz njegovega milieuja izšlo zeleno gibanje. In če pomislite na to, da danes v Nemčiji vsi kupujejo bio zelenjavo, da bio trgovine cvetijo, da je Angela Merkel osebno 'izključila' jedrsko energijo, pa tudi da so konservativci odpravili obvezno služenje vojaškega roka … To so vse teme, s katerimi se je med nemškimi časopisi prav TAZ ukvarjal prvi. Ja, TAZ je bil avantgarda in neko obdobje je bil ključna medijska platforma za vsa ta nova politična in družbena gibanja."

Berlinčani TAZ poznajo tudi drugače; po zabavnih in skoraj razvpitih bojih z medijskim koncernom Axela Springerja, ki med drugim izdaja rumeni tednik Bild in časnik Die Welt in ki slovi kot zastopnik konservativnega meščanstva. Sedež pa ima povsem v bližini TAZ-a. Danes je boj obeh medijskih hiš bolj kot ne simboličen in najbolj radikalna gesta v njem je relief golega moškega z ogromnim penisom na TAZ-ovi stavbi; namenjen je seveda Springerju. Včasih pa je bilo drugače. "Politična alternativa, iz katere je izšel TAZ, je bila najbolj goreče usmerjena proti 'nacističnim očetom', Axel Springer in njegova založba pa sta veljala za njihove simbole. Tudi v redakciji Springerjevih časopisov je bilo več nekdanjih nacistov, čeprav Springer sam nikoli ni bil 'naci'. Vendar pa so njegovi časopisi veljali za vse tisto, proti čemur naj bi se borili mladi Nemci. In pomembno je bilo tudi to, da je Bild ves čas hujskal proti študentskemu gibanju in zunajparlamentarni opoziciji. In tudi ustrelitev glasnika opozicijskih sil Rudija Dutschkeja, proti kateremu so Springerjevi časopisi ves čas pisali, so potem radikalni levičarji pripisali Springerju; Springer naj bi bil morilec. Zabaven epilog tega zgodovinskega poglavja pa je to, da je TAZ-u uspelo, da so ulico, na kateri stoji TAZ, delno pa tudi Springerjev kompleks, pred petimi leti preimenovali v cesto Rudija Dutschkeja. To je bilo takšno naše sladko maščevanje."

Springerju se verjetno tudi sicer že dolgo kolca zaradi nadležnega soseda. Če je stolpnica Axla Springerja pred padcem berlinskega zidu veljala tudi za nekakšno oglasno desko sporočil z Zahoda Vzhodnim Berlinčanom (pod vrhom nebotičnika so namreč z neonskimi napisi sporočali "prave zahodne informacije", da so jih lahko brali tudi na Vzhodu), pa je TAZ slovel kot "mali DDR". Naslednja anekdota pove veliko: "Ko so šli naši člani iz zahodnega Berlina takrat v NDR, so po nekaj urah rekli: Mi gremo nazaj, vi pa le delajte tako naprej, na pravi poti ste. Vendar so imeli tudi pri TAZ-u socializem. Plače so bile enake za vse in zelo nizke. Tudi uredniki so imeli na začetku enake plače kot navadni novinarji. Danes je to malo drugače in tudi plače niso več tako zelo nizke, so pa še vedno za polovico nižje od sindikalno določenih. Drugače zadeva ne bi delovala."
Novinarjev TAZ-u vseeno ne primanjkuje. Trenutno je zaposlenih čez 200 novinarjev,zanj piše tudi 36 dopisnikov iz tujine. TAZ je pač legenda in simbol, obenem pa tudi živ časopis, ki se prav zaradi svojega posebnega organizacijskega modela ne odvrne od osnovnega poslanstva časopisov, to je nadzor elit in poročanje o resničnih težavah ljudi in sveta.