o, kot pravijo v slovenskem biroju, zaradi drugačnega krajinskega konteksta in geološke sestave nemogoče.

Nordijski center v Trondheimu so odprli leta 1940, leta 1995 je doživel večjo prenovo, zadnja dela so izvedli leta 2008, ko so ga povečali. Po besedah Luke Javnornika, ki skupaj z Ano Kučan vodi studio AKKA, razlaga, da sta razloga za načrtovano prenovo dva. Prvi je dotrajanost infrastrukture, drugi pa je bila njihova želja, da bi gostili nordijsko svetovno prvenstvo leta 2023, ki ga je sicer dobila Planica.

Na Studio AKKA so se s prošnjo za sodelovanje obrnili v norveškem arhitekturnem biroju Pir II. Javornik domneva, da so jih poiskali, ko so zasledili objave o Planici. "Povabilo nas je prijetno presenetilo," je za STA povedala Ana Kučan. "Sprva smo jim ponudili celoten planiški know-how, a so jasno povedali, da jih zanima le krajinski vidik. Skupaj smo pripravili dokumentacijo za prijavo na razpis, pri kateri so bile pomembne zlasti reference. Nato je prišla vesela novica, da smo izbrani, in oktobra 2016 je sledil ogled terena."

Slovenski biro so angažirali, da s krajinsko ureditvijo poskrbi, da bo nov center deloval kot celota. "Naročnik projekta je mesto Trondheim in sprva je bilo v igri več variant, tudi olimpijski center. Po letu dni preverjanj z vsemi vpletenimi se je izkazalo, da mesto zmore in potrebuje nordijski center, ki bi bil zmožen gostiti tudi svetovna prvenstva," pove Ana Kučan.

Kot pomembno razliko med obema projektoma krajinska arhitektka izpostavlja, da je oblikovanje krajine na Norveškem samoumevno in cenjeno, v Sloveniji pa žal ni tako. "Pri Planici je krajinski vidik pokrit zato, ker je to zahteval institut državnega prostorskega načrta, kar se je zaradi vsebinskega sodelovanja takratnega ZAPS-ja z državo kot naročnikom odrazilo v natečajni nalogi in v sestavi žirije. Natečaja smo se lotili skupaj z arhitekturnim birojem, ki sta ga vodila Miloš Florijančič in Matej Blenkuš, sodelovala pa je tudi ekipa oblikovalcev Studiobotas. Pri izdelavi idejne zasnove, podlage za projektno nalogo, smo morali svoje zamisli usklajevati tudi z birojem Stvar, s katerim smo si delili prvo nagrado. Ne glede na to je krajinska ureditev Nordijskega centra Planica predvsem rezultat naše natečajne rešitve, katere kakovost je žirija posebej izpostavila. Lahko rečem, da je imela v tem smislu Planica srečo."

"Na Norveškem sodelovanje krajinskih arhitektov ni stvar dobre volje, ampak pravilo"
V Trondheimu stvari potekajo drugače, pravi. Veliko truda in usklajevanja se v projekt vloži mnogo pred dejanskim začetkom uresničevanja. "Tudi še ni čisto jasno, ali bodo razpisali natečaj za celoto ali več natečajev, ločene za tekaški in skakalni del centra. Predvsem pa je pomembno, da sodelovanje krajinskih arhitektov pri takšnih projektih na Norveškem ni stvar dobre volje, ampak pravilo," dodaja.

Pri projektu Nordijski center Planica, ki je lani prejel šesto bienalno nagrado Maksa Fabianija za izjemna dela na področju urbanističnega, regionalnega in prostorskega načrtovanja, pred tem pa tudi Plečnikovo nagrado in nagrado trend, sta poleg Studia AKKA moči združila še Studio ABIRO in biro STVAR. Natečaj je potekal leta 2009, izvedba v letih 2011–2015.

Kot pravi Javornik, so se pri planinškem projektu vse tri avtorske skupine trudile, da sestavijo celoto, kar jim je tudi uspelo. "Od urbanistične zasnove do rabe materialov in detajlov je čutiti sorodnost, pa čeprav so arhitekturne govorice različne."

O stanju v Trondheimu Javornik pove, da ima skakalni center Granasen dve osrednji in več mladinskih skakalnic. Kritični sta predvsem osrednji skakalnici, saj njuno konstrukcijo močno spodjeda voda in drsita po pobočju navzdol, zato ju morajo ves čas popravljati. Za zdaj preverjajo rešitve, kako z drenažo vodo speljati na robove. Zraven je tekaški center s kapacitetami za treninge in tekmovanja na najvišji ravni, v nasprotju s Planico je tu še biatlon.

Za sobivanje vrhunskega športa in rekreacijske vsakodnevne rabe
"Najprej so, malo v šali, izrazili željo, da bi radi tudi oni imeli Planico, ker je lepa. 'A', smo rekli, 'to pa ne bo šlo'," pove Ana Kučan. "Krajinski kontekst in geološka sestava tal sta čisto drugačna. Hribi so mehkejši, tudi ne vemo natančno, kako globoko je živa skala. Prednost Planice je namreč, da so skakalnice položene na teren, zato deluje, kot da bi bile skakalnice njen organski del, medtem ko morajo v Trondheimu zaradi drugačne izoblikovanosti površja že zelo zgodaj začeti dvigovati skakalnico od terena, da dobijo zahtevano višino."

Po Javornikovih besedah je pomembna razlika v primerjavi s Planico tudi ta, da leži Nordijski center Granasen na robu mesta, zato lahko Granasen deluje tudi kot dnevni športno-rekreacijski center. "Na usklajevalnih delavnicah je bilo eno ključnih vprašanj, kako omogočiti sobivanje vrhunskega športa in rekreacijske vsakodnevne rabe."

Navdušeni nad monumentalnostjo Planice
Je pa še ena razlika, dodaja Ana Kučan. "V Planici smo s pahljačasto razporeditvijo skakalnic vzpostavili red, ki v nehierarhično celoto spenja vse, stare in nove dele centra. Prav to celovito obvladovanje kompleksnosti so prepoznale žirije, ki so nam podelile nagrade." V Trondheimu pa vse skupaj nominalno sicer deluje kot en center, vendar sta tekaški in skakalni del organizacijsko in prostorsko ločena, imata vsak svoj dostop in parkirišča, dolina pa je za strelišče pravzaprav kar premajhna, poleg tega bo treba tudi tu ohraniti vrsto objektov, pojasnjuje. "Kljub temu nam je z nenehnimi preverjanji in usklajevanji vse skupaj uspelo spojiti v celoto. Med vrsticami smo namreč razbrali, da si želijo monumentalnosti Planice, in nekaj tega nam je ob vstopu v center uspelo zagotoviti."

Na vprašanje, kaj jim je predstavljalo največji izziv pri Planici in kaj v Trondheimu, Ana Kučan odgovarja: "Planica je bila naporna, saj smo morali usklajevati tri avtorske poetike in se med izvedbo vsakič znova boriti za naše skupne cilje. Kljub potrjeni idejni zasnovi in projektni nalogi je nenehno prihajalo do sprememb tako med izdelavo projektne dokumentacije kot tudi pozneje med gradnjo. Ves čas smo morali opozarjati, da je treba slediti natečajni rešitvi in si za to tudi stalno prizadevati. Na Norveškem je drugače. Delamo variante in raziskujemo, da bi bila projektna naloga potem res zacementirana."

Več začetnega usklajevanja, hitrejša izvedba
Javornik dodaja, da je pri Planici natečaju sledil šprint prevajanja zahtev v projektno dokumentacijo in skok v izvedbo. "Časovnica je bila zastavljena zelo ambiciozno in vse je bilo treba uskladiti in zgraditi razmeroma hitro. Tu pa usklajevanje po etapah poteka že skoraj dve leti, pa nismo niti še v projekti fazi. Imam občutek, da bosta zaradi teh predpriprav projektiranje in izvedba tekla bolj gladko."

Kot pravita, je finančni okvir projekta dogovorjen, v časovnem smislu pa je bilo vse naravnano na nordijsko svetovno prvenstvo leta 2023. "Projekt se nadaljujejo, bo pa zdaj, ko je prvenstvo dobila Planica, šlo počasneje," pove Ana Kučan.