Med več deset tisoč umetninami, kolikor jih šteje zbirka vladajoče rodbine Orange-Nassau, je pravzaprav dvomljivega izvora ena sama: krajina iz 17. stoletja, Haaški gozdovi z razgledom na grad Huis ten Bosch, delo Jorisa van der Haagna, nizozemskega krajinarja iz zlate dobe.

Kralj Willem-Alexander in kraljica Máxima sta neodvisni skupini preiskovalcev že v letu 2013 - potem ko so se prostovoljno dali "pregledati" nekateri nizozemski muzeji - naročila pregled svoje zbirke prav z namenom ugotoviti, ali je med dragocenostmi tudi kakšna s temno preteklostjo.

Sliko, za katero se je izkazalo prav to, je kraljica Juliana (babica sedanjega kralja) od nizozemskega trgovca z umetninami kupila leta 1960. Preiskovalci ga nočejo imenovati, češ da je "preveč znan". Prav tako javnost ne bo izvedela ničesar o judovski družini, potomcih prejšnjega lastnika umetnine, ki bodo sliko dobili nazaj.

Verjetno ne gre za astronomske številke
Van der Haagnovo delo je pred začetkom preiskave viselo v kraljevi zasebni rezidenci, v palači Noordeinde v Haagu. Van der Haagen (1615-1669) ne velja za enega ključnih nizozemskih slikarjev; največ, kar so za katero od njegovih del iztržili na dražbi, je bilo 143 tisoč dolarjev (leta 1995).

Celotna vest je morda zanimiva predvsem zato, ker poudari velikansko razliko v tem, kako se z zahtevami po restituciji spopadajo različne države.

Nizozemci: Zgled transparentnega in načelnega ravnanja
Že daljnega leta 1997 se je na Nizozemskem zbral t. i. Ekkartov komite, ki preučuje izvor umetnin, ki so jih izsledili t. i. "varuhi zapuščine" - skupina 400 strokovnjakov iz držav zavezniških sil, ki so zbirali umetnine, izgubljene med drugo svetovno vojno, in se lotevali raziskav njihovega porekla; v ogromno primerih se prejšnjih lastnikov preprosto ni dalo najti. Prav Ekkartov komite je bil leta 2013 na čelu iniciative, v okviru katere so digitalizirali arhive 162 nizozemskih muzejev, po katerih je zdaj veliko lažje iskati morebitne nakradene umetnine; svoje izsledke redno objavljajo na spletu.

Moralni imperativ
Eden od teh muzejev, in to prav slavni Stedelijk v Amsterdamu, pravkar gosti razstavo 16 del, ki so bila morda naropana med drugo svetovno vojno, in to zato, ker skušajo najti njihove prave lastnike. "Zelo jasno smo povedali, da bi vsi morali narediti, kar lahko naredimo, da zbirke očistimo v nacizmu nakradenih del," o tem pravi Ekkart.

Malo manj zagnani Nemci
Nemčija je januarja prav tako začela lastno preiskavo. Najverjetnejši povod zanjo je bilo odkritje neverjetne zakladnice medtem že umrlega münchenskega zbiratelja Corneliusa Gurlitta, ki je doma skrival dobrih 1.300 del moderne umetnosti, ki jih je med vojno z ne ravno čistimi metodami kopičil njegov oče, pomemben trgovec z umetnostjo v Hitlerjevem režimu. Vlada je odkritje kar nekaj časa skrivala pred javnostjo, a je v letu 2013 vseeno izbruhnilo v medijih.

Zakon pravih lastnikov ne ščiti
Čeprav se je zaradi škandala o Nemčiji veliko pisalo, pa vse skupaj doslej še ni imelo kakšnega bistvenega vpliva na to, kako se država loteva problemov restitucije. Nekaj uglednih institucij je že zavrnilo sodelovanje s centrom za ugotavljanje izvora umetnin, zasebne lastnike pa še vedno ščiti zakon o zastaranju posedovanja ukradene umetnosti, ki je potekel nekje v sedemdesetih letih. Poskusi za spremembo tega zakona so se ustavili nekje v parlamentu.

Uwe Schneede, ki je na čelu zgoraj omenjenega centra za ugotavljanje provenience, je v enem od nedavnih intervjujev priznal, da se zanašajo predvsem na "občutek moralne dolžnosti" direktorjev osrednjih muzejev - niso pa se lotili sistematične iniciative, kot so to storili na Nizozemskem.