slikar na začetku 19. stoletja našel letno pribežališče. Tudi J. M. W. Turner si je, ko si je s svojimi prodornimi slikami ustvaril zadosten ugled in premoženje, tam postavil hišo. V naslednjih stoletjih je ta zamenjala več lastnikov in podob, po enoletni prenovi pa je takšna, kot si jo je zamislil Turner, odprla vrata obiskovalcem.

Hiša po Turnerjevi zamisli ni bila le opremljena, ampak je celotno domovanje nastalo prav po njegovih načrtih. J. M. W. Turnerja poznamo predvsem kot mojstrskega krajinarja, enega tistih, ki je krajino povzdignil med najbolj cenjeno slikarsko motiviko. Pa vendar je britanski umetnik sprva sanjaril o arhitekturi in nekoč, ko je že bil slaven slikar, je prijatelju priznal obžalovanje, da je arhitekturo opustil.

Umetnikovo ohranjeno podeželsko zatočišče Sandycombe Lodge (danes se zdi podeželsko nekoliko zavajajoče poimenovanje, saj na tem koncu Londona vznikajo hiše premožnejših stanovalcev mesta) je tako edina ohranjena stavba, ki nam odstira vpogled v Turnerjevo arhitekturno vizijo.

Zvesto Turnerjevi prvotni zamisli
Potem ko je slikar dolga leta polnil skicirko s svojimi idejami o tem, kakšna naj bo hišica, v katero se bosta umaknila z očetom, je leta 1812 pri 37 letih končno začel uresničevati dolgo zamišljene načrte. Prebivalci, ki zdaj živijo v soseščini Turnerjeve hiše, so po 2,4 milijona funtov vredni prenovi nad njeno podobo verjetno presenečeni. Dolga leta je bila namreč zunanjščina bele barve, konservatorji pa so ji zdaj, sledeč izvirni Turnerjevi hiši, povrnili rdečino opečnate gradnje. Kot so sporočili iz Fundacije Turnerjeva hiša je njihov namen ohraniti in javnosti predstaviti umetnikovo arhitekturno vizijo in izvirno opremo tega malega zatočišča, ki ga je uredil zase in za svojega očeta, da bi pobegnila hektičnemu življenju Londona.

Izdelovalnica očal in zasebno domovanje
Turner je hišo prodal leta 1826, najverjetneje zato, ker je bil njegov oče že preveč slaboten, da bi zanjo skrbel. Hiša je najprej postala zasebno domovanje, pozneje pralnica, med drugo svetovno vojno so v njej izdelovali pilotska očala in zaradi strojev je tedaj stavba utrpela precej škode. Leta 1947 je hišo kupil proučevalec iberske kulture Harold Livermore, ki je v stavbi ostal do svoje smrti leta 2010.

V nasprotju z okoliškimi hišami, ki se v zadnjih letih širijo z različnimi prizidki in dozidavami, so Turnerjev kompleks v nedavni obnovi bistveno skrčili. Porušili so vse poznejše dodatke. Različne opeke so dale arhitektom vedeti, kje je bila prvotno nameščena streha in kaj so prvotni stavbi dodale poznejše dozidave. "Vendar prvo zares veliko presenečenje je bilo, ko smo odstranili strop v dvignjenih krilih stavbe, kjer smo odkrili izvirne bočne stene, ki so tam skrite dve stoletji," je razložil konservator in arhitekt Gary Butler iz biroja Butler Hegarty Architects. Vse opečnate stene niso bile prekrite z ometom, ampak so z opekami temno škrlatne barve dopolnjevale interjer.

Izvirne tekstilije, ki so v Turnerjevem času krasile notranjščino, so bile močno poškodovane, zato je bilo potrebnega precej raziskovalnega dela, da so si konservatorji ustvarili pravo sliko, s čim so bila pokrita tla in stene.

Majhna hiša velikega pomena
"Ta mala hiša je svetovno pomembno delo J. M. W. Turnerja, največjega angleškega krajinarja, in je, neobičajno, edino v treh dimenzijah," je pred odprtjem dejala Catherine Parry-Wingfield predsednica Fundacije Turnerjeva hiša. Ob tej priložnosti je izrazila tudi hvaležnost prejšnjemu lastniku, profesorju Livermorju, ki jim je zapustil hišo, da jo ta ohrani za naslednje rodove.

Z imitacijo prvotnih tapet
Med obnovo hiše so v njej našli kar nekaj zanimivosti, med drugim otroške risbe in igrače, ki so jih tam sicer pustili poznejši stanovalci. Med najzanimivejšimi pa je bil nemara fragment tapete, ki izhaja še iz Turnerjevega časa. Čeprav gre za precej umazan kos tapete, je zadostoval, da je Robert Weston zmogel na novo ustvariti vzorec tapete, s katero so okrasili večji dnevni prostor. Analize barve in papirja so pokazale, kakšen je bil izvirni stenski okras v jedilnici, prav tako naslikano imitacijo marmorja v veži, na hodniku in stopnišču. Kjer vzorci prvotne barve niso ohranjeni, so izbrali odtenke, ki so bili v tistem času v modi.

Nekaj namigov tudi v inventarju
Hišo so okrasili z reprodukcijami nekaterih Turnerjevih slik, vključno z njegovo serijo Liber Studiorum. Kar nekaj teh prihaja iz Livermorjeve zbirke, nekaj pa so jih podarili tudi drugi zbiralci. Hiša je opremljena s pohištvom iz zgodnjega 19. stoletja, kustosi pa so pri tem upoštevali namige o starikavi opremi, ki jih po Turnerjevi smrti omenja inventar njegove londonske hiše.

Prvi obiskovalci so se po Turnerjevi hiši sprehodili julija, v delu pa ostaja še vrt, ki naj bi bil končan septembra. V fundaciji si ne delajo utvar, da bi lahko poustvarili za vselej izgubljeno podeželsko okolico Turnerjevega časa, saj je v dveh stoletjih na marsikateri zelenici vzniknila stavba. Za cilj so si zato zadali zgolj poustvariti atmosfero vrta, v katerem je nekoč Turner počival s svojim očetom.