Peter Doig vehementno zanika, da bi bil avtor krajine iz leta 1976, za katero je njen lastnik pripravljen dati roko v ogenj, da je original. Robert Fletcher (lastnik slike) je leta 2013 zato vložil tožbo proti Doigu, ki slike ni hotel avtentificirati, s čimer je onemogočil njeno prodajo. Fletcher zahteva pet milijonov dolarjev odškodnine in potrdilo od sodišča, da je slika avtentična.

Doig je pod prisego pričal že v ponedeljek, na prvi dan sojenja, je iz sodne dvorane poročal The New York Times. Pred sodnika so prinesli tudi sporno sliko, prizor puščave, ki ima v spodnjem kotu izpisano Pete Doige 1976.

Fletcher trdi, da sta se z umetnikom spoznala v sedemdesetih letih na univerzi v Ontariu. Pozneje naj bi Doig služil zaporno kazen v ječi Thunder Bay, kjer je bil Fletcher zaposlen kot paznik, nato pa tudi kot njegov nadzornik za pogojni izpust. Doiga je dobesedno videl naslikati krajino, o kateri teče beseda, pravi, nato pa jo je odkupil za sto dolarjev. (Če je resnično avtentična, bi lahko bila danes vredna več kot 10 milijonov dolarjev.)

"Naravnost bahal se je in komentiral, kako dobro mu že gre slikanje," se je Fletcher spominjal pod prisego. Pravi še, da je sliko kupil predvsem zato, da se fantu ne bi bilo treba več zatekati k preprodaji drog (v zaporu je bil zaradi razpečevanja LSD-ja).

Vrsto let pozneje je neki Fletcherjev prijatelj sliko opazil in komentiral, da "bi lahko bila originalni Doig", kar je lastnika tudi napeljalo na idejo, da bi dobil veljavno potrdilo o avtorstvu.

Preprosta rešitev: še en Peter Doige?
Doigova zgodba je popolnoma drugačna: slikar, ki je javnost nase opozoril na začetku devetdesetih (leta 1994 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado), trdi, da nikoli ni bil niti blizu omenjenega zapora ter da nikoli v življenju ni bil zaprt. V letu, ko je slika nastala, je bil star 16 let in je po lastnih besedah s svojo družino živel v Torontu. Njegovi odvetniki pravijo, da so v resnici našli še enega Petra Doiga, čigar življenjska pot se ujema s Fletcherjevo zgodbo; tisti Doige je sicer leta 2012 umrl, a bo po napovedi obrambe pred sodiščem pričala njegova sestra.

Mar ne bi sam najbolje vedel?
Primer je zanimiv tudi zato, ker so spori v zvezi z avtentifikacijo pogosti, ko gre za dela pokojnih umetnikov - le redko pa obstaja dvom, če je (domnevni) slikar še živ. Če bo sodnik presodil v korist tožnika, se bo tako morda prvič zgodilo, da še živeči umetnik ne bo končna avtoriteta, ko gre za overjanje njegovih slik.

Vse skupaj pa je tudi zanimiv kazalnik trenda: velik del vrednosti, ki se pripisuje določenemu delu, je povezan z "znamko" avtorja. Zato umetniki seveda radi nadzirajo, kakšna dela se z njimi povezuje, in bi bili zato tudi lahko nagnjeni k temu, da bi si hoteli oprati roke nad slabšim, zgodnejšim platnom.