"Naj bo jasno: ne mislim, da ima galerija Gregorja Podnarja kvaliteten program. Podnar pelje program galerije po napotilih prismuknjenih in luknjastih teorij o umetnosti, o katerih pišem na teh straneh." Foto: RTV SLO/P. B.

Zdaj me bo nekdo opomnil, da gre za izjemne umetniške dosežke, ki na trgu ne morejo funkcionirati ravno zato, ker so izjemni. Jaz pa pravim: če se nekaj ne prodaja, še ne pomeni, da je izjemno. Velja tudi obratno.

Naj izpostavim, kaj bi po mojem mnenju moralo delati ministrstvo za kulturo: prioritetno bi moralo financirati tiste projekte in tiste institucije, ki nameravajo svojo produkcijo tudi prodati na trgu. Foto: BoBo

Zavod Atol Marka Peljhana je v zadnjih desetih letih in nekaj dobil skoraj 1.800.000 evrov javnega denarja. Aksioma Janeza Janše skoraj 1.200.000 evrov. Zavod Maska malo manj kot 3.000.000 evrov. DUM, menda povezan z galerijo G. Podnar nekih 920.000 evrov.

Osebno dvomim, da bi šlo za kakšno korupcijo, o kateri zadnje čase vsi tako radi tulijo. Problemi, ki jih tule vidim, so po mojem mnenju sistemski in pravzaprav lepo kažejo na stanje, v katerem je narodno gospodarstvo kar počez.

Naj izpostavim, kaj bi po mojem mnenju moralo delati ministrstvo za kulturo: prioritetno bi moralo financirati tiste projekte in tiste institucije, ki nameravajo svojo produkcijo tudi prodati na trgu. Govorim predvsem o tujih trgih, saj trga za umetnost pri nas nimamo. V primeru vizualne umetnosti to pomeni – poenostavljeno – založiti z denarjem tistih nekaj galerij, ki si to ime sploh zaslužijo, in jih poslati v džunglo. Galerije naj si s tem denarjem plačajo udeležbo na sejmih umetnin, oglase v Flash Artu, Art Pressu itd. Tri ali štiri galerije bi morale nastopiti navzven skupaj kot falanga (keiratsu!) sistematično, vztrajno, samurajsko.

V desetih letih bi iz tega moralo kaj nastati. Vsaj nekdo bi kaj zaslužil. Na tujih trgih. Potem bi podporo države lahko ukinili, saj je dojenček končno shodil …

V tem smislu se mi zdi primer galerije Gregorja Podnarja vzorec dobre prakse. Naj bo jasno: ne mislim, da ima galerija kvaliteten program. Podnar pelje program galerije po napotilih prismuknjenih in luknjastih teorij o umetnosti, o katerih pišem na teh straneh. Znotraj programa galerije se vsekakor najde tudi kaj kvalitetnega (Anne Neukamp) ali zanimivega (Petercol), ampak tega je malo.

Je pa Podnarju uspel preboj na ozemlja, kjer je denar. Nekateri izmed njegovih varovancev imajo resne umetniške kariere. Lahko rečemo, da se je investicija v galerijo izplačala!

Kar pa se gremo v večini primerov, je "futranje" dojenčkov, ki ne bodo nikoli shodili. Kilava deca! Financiranje 'umetniških projektov', ki jih potem 'projektanti' pokažejo petim ljudem. Zdaj me bo nekdo opomnil, da gre za izjemne umetniške dosežke, ki na trgu ne morejo funkcionirati ravno zato, ker so izjemni. Jaz pa pravim: če se nekaj ne prodaja, še ne pomeni, da je izjemno. Velja tudi obratno.

Nisem proti financiranju 'projektov'. Menim pa, da je treba najprej 'nahraniti' tiste 'dojenčke', ki bodo nekoč morda 'shodili'.

Zdaj me bo nekdo opomnil, da gre za izjemne umetniške dosežke, ki na trgu ne morejo funkcionirati ravno zato, ker so izjemni. Jaz pa pravim: če se nekaj ne prodaja, še ne pomeni, da je izjemno. Velja tudi obratno.