Boris Kuhar se je rodil leta 1929 v Mariboru. Po začasnem šolanju na diplomatsko-novinarski akademiji v Beogradu se je vpisal na Oddelek za etnologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1956 diplomiral, leta 1965 pa še doktoriral na temo propadanja tradicionalnega kmečkega življenja zaradi socialnih sprememb po drugi svetovni vojni.

Med letoma 1946 in 1956 je delal kot novinar pri časopisu Slovenski poročevalec, kjer se je rad lotil neobičajnih tem. Še dolgo pozneje se je spominjal odmevov, ki jih je bil med bralci deležen feljton o nočnem življenju v glavnem mestu. Zatem je bil šest let urednik na Radioteleviziji Slovenija. Med letoma 1962 in 1987 je bil ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.

Postavil je več etnoloških razstav doma in v tujini. Med odmevnejšimi je bila razstava o maskah, ki je v 60. letih prvič razkrila bogastvo te dediščine, v letih po koncu druge vojne znane le domačinom. Poznejše razstave so se posvečale predvsem neevropskim ljudstvom. Kot ravnatelj Slovenskega etnografskega muzeja je povečal število kustosov in restavratorjev za novo pridobljene predmete s terena. Pod njegovim vodstvom je bil leta 1964 kot oddelek SEM-a ustanovljen Muzej neevropskih kultur v Goričanah pri Medvodah.

Na RTV Slovenija je deloval kot novinar, režiser in snemalec ter med drugim posnel prvi slovenski dokumentarni film o borovem gostüvanju in prvi turistični film Sinji trilček o Tartiniju in slovenskih obmorskih krajih. Z Ivanom Ivačičem je pripravljal tudi prve kuharske oddaje.

Avtor številnih kuharskih knjig
Tudi sicer je velik del zanimanja posvetil področju narodne kuhinje, zlasti slovenski, podpisal pa več kuharskih knjig. Med pomembnejšimi velja omeniti Kuhinja v baroku (1988), Prazniki in praznične jedi na Slovenskem (1992), Emona in rimska kuhinja (1996), Kam na dobro kosilo (1997), Sto značilnih jedi slovenskih pokrajin (2002), Samostanska kuhinja (2002), Dolenjska in Belokranjska kuhinja (2002), Štajerska kuhinja (2003) in Domača hrana za zdravo življenje (2004).

Nemiren duh neutrudnega radovedneža
Kot je leta 2014 dejal v pogovoru za časnik Delo, se je vedno zanimal za vse, od politike do športa, prav tako je marsikaj počel. "Po eni strani sem radoveden, po drugi pa zelo nemiren. Tudi malo neurejen. Eno stvar pišem, o drugi razmišljam, za tretjo iščem dokumentacijo. Ravno sem oddal material za knjigo o štrukljih: nekaj uvoda in sto receptov, tudi po pokrajinah ..." Med drugim je bil tudi poslanec v skupščini in podžupan Ljubljane.

Kuhar je postal v javnosti znano ime v času, ko je bilo treba še marsikomu pojasniti, kaj beseda etnolog sploh pomeni. Po upokojitvi se je podajal na kulinarična potovanja po slovenskih gostilnah, zbiral podatke in jih urejal za svoja različna knjižna dela. Pravzaprav je bil nemara prvi ocenjevalec gostiln pri nas. Še v času delovanja v Slovenskem etnografskem muzeju se je posvetil ljudski prehrani, v povezavi s tem pa se začel zanimati za domačo slovensko hrano, tega zanimanje pa vse do zadnjega ni opustil.