Francoski predsednik Francois Hollande se je Glucksmannu poklonil kot zagovorniku zatiranih. "Na sramotilnem stebru je izpostavljal tiste, ki so povzročali trpljenje," je tvitnil Hollande.

Glucksmann je že v svoji prvi knjigi Discours de la guerre (Razprava o vojni) leta 1968 na muho vzel vojno in politiko jedrskega zastraševanja. Kot mirovnik in prepričan komunist se je udeležil velikih demonstracij maja tega leta.

V 70. letih preteklega stoletja se je pridružil t. i. novim filozofom. Pod njihovim vplivom je radikalno obrnil hrbet komunizmu: šola je z marksisti prekinila, ko so ulične demonstracije leta 1968 deželo pripeljale na prag revolucije.

Solženicin mu je odprl oči
Po izidu knjige ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina Arhipelag Gulag, ki je predvsem v Franciji številne zagrizene levičarje spreobrnil v desničarje, je objavil knjigo La Cuisiniere et le Mangeur d'Hommes (Kuharica in ljudožerec), v kateri je obračunal s stalinističnim in marksističnim sistemom. To ga je seveda pripeljalo v neposreden konflikt z levičarskimi eksistencialisti pod vodstvom Jean-Paula Sartra.

A čeprav sta bila v nasprotnih štabih, je Glucksmannu Sartra uspelo prepričati, da se je pridružil javni kampanji v podporo vietnamskim "ljudem s čolnov", ki so leta 1979 množično bežali pred komunističnim režimom. "Način, kako se velik del zahodnega sveta zdaj obnaša do beguncev, je točno to, proti čemur se je Glucksmann boril v zvezi z ljudmi iz čolnov," je danes izjavil nekdanji minister za kulturo Jack Lang.

Od tedaj se je v vseh svojih delih bojeval proti vsakršni obliki totalitarizmov. Postal je zagovornik človekovih pravic in demokracije.

Judovski otrok v okupirani Franciji
Glucksmann je izviral iz judovske družine s koreninami v Vzhodni Evropi, ki je emigrirala v Francijo. Rodil se je leta 1937 v bližini Pariza, kamor so njegovi starši pobegnili iz Nemčije. (travmo svojega otroštva je popisal v knjigi Otrokov bes iz leta 2006). Morda je tudi zato pozneje postal goreč zagovornik mednarodnih vojaških intervencij in Zahod obtoževal "namerne slepote" pred zlom v svoji okolici.

V skladu s to miselnostjo je podprl ameriško invazijo Iraka in Afganistana, v devetdesetih pa je lobiral za čečenske muslimane v njihovem boju proti ruskim oblastem. Svaril je pred evropskim klanjanjem Vladimirju Putinu: "Nepremišljenost in pozabljivost ustvarjata pogoje za nove katastrofe, tako v gospodarstvu kot v politiki."

V slovenščini je dostopna njegova knjiga Dostojevski na Manhattnu, ki, kot piše na spletni strani Slovenske matice, ta je knjigo izdala, trezno svari pred vsakršno odrešenjsko evforijo nad blagodatmi globalistične civilizacije, ki da se je pragmatično osvobodila vsakršnih ideoloških pasti.

Glucksmannov prijatelj, pisatelj in filozof Pascal Bruckner, ki je šel tudi sam po podobni svetovnonazorski poti, je za francoski radio izjavil, da "si bomo Glucksmanna zapomnili po rušilnem udarcu, ki ga je zadal komunistični miselnosti v Franciji". "V tistem obdobju je imel v Franciji ogromno sovražnikov, ljudi, ki so mu nasprotovali, a je vztrajal. Njegove ideje niso bile samo bežni prebliski, bile so resne obveze, ki se jih je držal vsak dan."