Yves Bonnefoy se je rodil leta 1923 v Toursu učiteljici in železniškemu delavcu. Njegova prva pesniška zbirka je izšla leta 1946, širšo slavo pa je dosegel šest let pozneje po izidu druge zbirke.
O gibanju in negibnosti Douve je izšla leta 1953 in pesnika takoj umestila med najbolj reprezentativne glasove nove pesniške generacije, skupaj s Phillipom Jaccottetom, Andrejem du Bouchetom in Jacquesom Dupinom. Delo je sestavljeno iz petih delov - Gledališče, Zadnji gibi, Douve govori, Oranžerija in Pravi kraj - v katerih se daljše pesmi prepletajo s krajšimi besedili. Pesnik v pesmih izreka smrt, razdejanje, trajanje in vračanje v življenje skozi Douve. Gre za polisemično besedo, pojem, ki se s svojo večpomenskostjo upira opredelitvi in identifikaciji. Je mnogotera ženska oseba, neobstoječa in obenem prisotna, speča voda, podzemna reka, smolnata pušča, vas iz žerjavice. Douve pomeni iskanje pravega imena skozi nenehne preobrazbe in poskuse poimenovanj.

Bonnefoyevo liriko prežema duh nadrealizma, ki pa ga je vedno uravnotežil do te mere, da bralca ni odtrgal od vsakdanjega sveta. Sam je o svoji poeziji dejal, da z zvestobo resnicoljubnosti jezika išče trenutnost in neposrednost življenja. "Poetova naloga je, da nam pokaže drevo, preden razum pove, kaj drevo je," njegove besede povzema BBC.

Od poezije do likovne kritike
Bonnefoy je prevajal tudi poezijo svojih prijateljev, med drugim grškega pesnika Giorgosa Seferisa. Pisal je tudi o likovni umetnosti in med drugim prispeval kritike o umetnosti Pabla Picassa, Pieta Mondriana in Alberta Giacomettija. Med letoma 1981 in 1994 je na prestižni javni visokošolski ustanovi Collège de France poučeval primerjalno poetiko, predaval pa tudi na vrsti ameriških univerz.

Bralci z vsega sveta po družbenih omrežjih citirajo njegove verze in se mu ob slovesu zahvaljujejo za njegovo poezijo. V slovenščini lahko med drugim prebiramo njegove zbirke O gibanju in negibnosti Douve in Ukrivljene deske.