Bil je nepogrešljiv svetovalec mestnih veljakov, nekaj časa tudi mestni arhitekt, ko se je razpravljalo o novih prometnicah ter videzih trgov ali ulic. Nazadnje se je javno oglasil v začetku poletja tega leta, ko je pisal v zvezi s preselitvijo Umetnostne galerije v nekdanjo stavbo SDK-ja v Mariboru. Kot že ničkolikokrat je potrkal na našo kolektivno zavest in nam povedal, da mestne zgradbe in njihova umeščenost v prostor govorijo o nas samih.

Če govorimo o vrhunskem umetniškem programu, sta izbira lokacije in zasnova objekta tudi kazalnika našega kulturnega spomina, ki je nepogrešljiv za občutek identitete. Bogdan Reichenberg je natančno vedel, da je kot arhitekt ali urbanist lahko le dedič vseh, ki so hodili pred njim.

Kot dobitnik številnih priznanj in nagrad, med njimi nagrade Prešernovega sklada, Plečnikovega priznanja in zlatega grba mesta Maribor, je bil Reichenberg nesporna avtoriteta. Njegovega mnenja se preprosto ni dalo prezreti, pa naj je šlo za okna ali jambora Pokrajinskega muzeja, povezave dravskih bregov ali odprta vrata mesta za pogled na Piramido.

Kot izredni profesor na katedri za arhitekturo Univerze v Mariboru je študentom vedno znova govoril, da je arhitekt umetnik, da se lahko prilagodi, a da idealov ne sme prodati nikoli.