Vratuša je bil partizan – borec, taboriščnik, slavist in zelo pomemben človek za slovensko Prekmurje. Bil je dejaven udeleženec v narodnoosvobodilnem boju, v letih od 1942 do 1943 je bil interniran v več italijanskih koncentracijskih taborišč. Po vojni pa je opravljal številne pomembne funkcije, med drugim je bil stalni predstavnik SFRJ-ja pri Organizaciji združenih narodov, podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978) in predsednik izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980). Od leta 1985 je bil tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Predsednik republike Borut Pahor mu je ob stoletnici podelil medaljo za častno dejanje za njegovo "iskreno prizadevanje za sožitje in narodno spravo ter neomajno humanistično delovanje".

Anton Vratuša se je rodil 21. februarja 1915 v Dolnjih Slavečih, občina Grad na Goričkem. Diplomiral je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1941 in še istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Nato se je prav tako še istega leta pridružil NOB-ju, ki so se mu študenti ljubljanske slavistike pridružili že drugi teden po okupaciji. Med februarjem 1942 in septembrom 1943 je sledila internacija v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova in Rab.

Komandant rabske brigade
Po kapitulaciji Italije se je rešil taborišča in bil od septembra 1943 do konca vojne na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta rabske brigade, predstavnik predsedstva OF-a pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Po letu 1945 je opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ-ja, v Beogradu in v SR Sloveniji. Leta 1953 je prešel v rezervo kot polkovnik JLA.

Bil je redni profesor na Visoki politični šoli in na Univerzi v Beogradu, na Univerzi v Ljubljani od leta 1974 in na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od leta 2004, kjer je skrbel za oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa. Bil je tudi predsednik programskega sveta Ustanove Šiftarjeva fundacija (1996-2006) in častni član zbora ustanoviteljev te ustanove.

Od slovenskega jezika do samoupravljanja
Področji Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938-1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po letu 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem ter zunanjo politiko SFRJ-ja. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic in trajnostnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav.

Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti so: organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej, odnosi v večnacionalnih skupnostih, vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA, Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji, Narodnosti in narodne manjšine, Živeti z mejo. O tej problematiki je od leta 1991 izšlo devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama. Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj, Integrated Management of Protected Areas: Nature Parc Goričko.

Z njim je TV Slovenija objavila več intervjujev, prav tako pa sta o njem posneta dva dokumentarna filma.