Ker naključni mimoidoči ne bodo mogli zares vedeti, kaj se v vibrirajoči kocki dogaja, bo
Ker naključni mimoidoči ne bodo mogli zares vedeti, kaj se v vibrirajoči kocki dogaja, bo "koncert" bolj kinetična izkušnja. Foto: Spletna stran festivala
Tony Smith je bil ena izmed osrednjih osebnosti minimalizma v ZDA. Z enigmatično skulpturo Die, ki v vsako dimenzijo meri šest čevljev (pregovorna globina, na katero zakopljemo ljudi), raziskuje svojo vez z industrijskimi materiali (njegova družina je imela tovarno) in majhnimi, zaprtimi prostori (ker je imel tuberkulozo, so ga že v mladih letih vzeli iz šole in ga prisilili v izolacijo od družbe. Foto: whitney.org

Metalci Unfathomable Ruination bodo v kocki (na dveh kvadratnih metrih) zaprti v poslovnem središču mesta, v neposredni bližini slavne stolpnice, ki ji Londončani pravijo Gherkin (Kumarica), a mimoidoči iz izolirane kabinice ne bodo slišali niti takta. Vse skupaj v resnici namreč ne bo koncert, pač pa del instalacije, ki jo je portugalski umetnik João Onofre naslovil Box Sized DIE.

"Jeklena škatla, ki jo je navdahnila pionirska skulptura Tonyja Smitha Die (1962), služi kot mobilno prizorišče performansa," je razloženo na spletni strani festivala Sculpture in The City, pod okriljem katerega Onofre gostuje v Londonu. "Na vsaki lokaciji, kamor skulptura odpotuje, umetnik k sodelovanju povabi lokalno deathmetalsko zasedbo, v tem primeru Unfathomable Ruination. Ker je kabina izolirana, je čas nastopa omejen na količino razpoložljivega kisika v njej. Zunaj kocke lahko ljudje čutijo čudne vibracije, vidijo pa samo vstop in izstop benda s prizorišča."

Bend bo tako sam zase igral pesmi s svojega albuma, med katerimi so tudi privlačno naslovljene Edges of Disfigured Atrocity, Futile Colossus Decapitated, Carved Inherent Delusion in podobne. Če boste v bližini: bend bo med 3. julijem in 1. avgustom od srede do petka nastopal ob šestih popoldne.

Veliiiko žalosti
Tudi sicer (brezplodno) muziciranje v imenu moderne umetnosti dandanes ni unikat: ameriška zasedba The National je lani na primer v muzeju MoMa šest ur neprekinjeno igrala svojo skladbo Sorrow; v resnici je šlo za inštalacijo islandskega umetnika Ragnarja Kjartanssona z naslovom A Lot of Sorrow.