Pred nekaj dnevi je v britanskem letoviškem mestu Weston-super-Mare pogorel zgodovinski pomol s paviljonom, privlačen dokument družabnega življenja s konca 19. in z začetka 20. stoletja v Veliki Britaniji, katero je tedaj zajela 'manija' dopustništva ob morju. To ni bil prvi in verjetno tudi ne zadnji veliki pomol ali kulturnozgodovinski spomenik, ki ga je močno poškodoval požar. Zgodovina je polna zgodb o požarih, ki so uničevali kulturno pomembne objekte. Tokrat vam jih predstavljamo deset.
1. Jeruzalemski tempelj
Jeruzalemski tempelj je pojem, ki igra v zgodovini in mitologiji judovskega ljudstva izredno pomembno vlogo. Prvi tempelj na jeruzalemski Tempeljski gori je dal leta 957 pred našim štetjem zgraditi 'najmodrejši med vladarji', kralj Salomon. To je bilo središče judovske religije in s tem tudi središče nacionalne in kulturne zavesti judovskega ljudstva. Leta 586 pr. n. št. je babilonski kralj Nebukadnezar II. - tisti Nebukadnezar, ki naj bi dal zgraditi babilonske viseče vrtove - zavzel Judejo in požgal tempelj. To dejanje je tudi simbolni začetek zgodovine preganjanja in zatiranja judovskega naroda, v starozavezni Jeremijini knjigi pa si je s to potezo Nebukadnezar tudi prislužil naziv Uničevalec narodov. V nekaj desetletjih so Judje tempelj obnovili, ta drugi tempelj pa so leta 70 našega štetja uničili Rimljani pod generalom Titusom. Dogodek velja za začetek judovske diaspore, judovska mitologija pa pripoveduje, da bo gradnja tretjega templja ob vrnitvi mesije na Zemljo.
2. Artemidin ali Dianin tempelj v Efezu
"Našel se je mož, ki je načrtoval požig templja efeške Diane, da bi ga po vsem svetu poznali kot uničevalca te najlepše zgradbe," je zapisal Valerius Maximus, starorimski pisatelj in kronist. Tempelj je bil dokončan okoli leta 550 pr. n. št., ko je bilo to ozemlje pod perzijsko oblastjo. Ta čas je bil namreč čas največje moči perzijske dinastije Ahemenidov, ki je leta 330 pr. n. št. izumrla s smrtjo kralja Dareja III. (leto prej Perzijo osvoji Aleksander Veliki).
Artemidin tempelj je eno od sedmih čudes starega sveta, grški pesnik in opisovalec vseh sedmih čudes Antipater iz Sidona pa je veličino templja opisal z naslednjimi besedami: "Videl sem zid veličastnega Babilona, na katerem je cesta za kočije, in videl sem kip Zeusa in viseče vrtove ter sončnega Kolosa in neverjetno delo visokih piramid in ogromno grobnico Mavzoleja; vendar ko sem zagledal Artemidino hišo, ki se je vzpenjala k oblakom, so druga čudesa izgubila svojo genialnost in rekel sem: 'Če odmislimo Olimp, ni sonce nikoli zrlo na ničesar tako veličastnega.'." Ta izjemni tempelj je 21. julija 356 požgal Herostratus. To dejanje pa velja za enega najznamenitejših primerov norih dejanj, ki jih je vodil pohlep po slavi.
3. Aleksandrijska knjižnica
Aleksandrijska knjižnica je bila največja knjižnica starega sveta. Kot najverjetnejši velja podatek, da je bila ustanovljena na začetku 3. stoletja pr. n. št. in da so jo odprli bodisi med vladavino Ptolomeja I. bodisi med vladavino njegovega sina Ptolomeja II. Zelo verjetno so bili posamezni deli knjižnice poškodovani ali uničeni ob več priložnostih, najznamenitejši pa je požar, ki je izbruhnil med rimskim napadom na Egipt v letu 48 pr. n. št. Teorij o vzroku za požar je več. Plutarh v svojem delu Življenje plemenitih Grkov in Rimljanov piše, da se je požar na Aleksandrijo razširil z rimskega ladjevja, ki ga je bil Julij Cezar prisiljen požgati. Rimski zgodovinar Aulus Gellius drugače govori, da je bil požar nesreča. Nastal naj bi iz navadnega ognja, ki so si ga prižgali neki rimski vojaki. Obstaja pa tudi tretja razlaga, ki jo je spodbudil Cezar sam, ko je v svoji knjigi Aleksandrijske vojne pisal o tem, kako so njegovi vojaki zažgali skladišče, polno papirusov. Vendar zgodovinarji menijo, da je šlo za neko drugo skladišče, in ne za knjižnico. Ne glede na vzrok požara pa je bila izguba izredna. Seneka tako govori o 40.000 knjigah, zato je prepričanje, da je v požaru v Aleksandriji izginilo ogromno dragocenega in 'neobnovljivega' vedenja o starih kulturah, brž ko ne pravilno.
4. Katedrala v Chartresu
Cerkve in katedrale so bile v srednjem in tudi novem veku pogoste žrtve požarov; rušile pa so se tudi zaradi prevelike ambicioznosti arhitektov in naročnikov, ki so si želeli vedno višje in vedno bolj elaborirane cerkve. Usoda katedrale v Chartresu je dober primer nesreč, ki so uničevale cerkve. Cerkev, danes znano po izjemnih vitražih in dveh različnih stolpih, je požar prvič prizadel že davnega leta 1020, požari pa so pokopali tudi več manjših cerkva, ki so jih že pred 11. stoletjem zgradili v Chartresu. Veliki požar v Chartresu leta 1134 je cerkev preživela skoraj nedotaknjena, a je leta 1194 vanjo treščila strela, ki je zanetila požar, po katerem je ostalo le zahodno pročelje; ta del se je ohranil do danes in je tako odličen primer zgodnje gotike.
Ta požar se je zgodil že med razmahom tako imenovanega kulta vozičkov oziroma manije prostovoljnega sodelovanja prebivalcev Chartresa in okolice pri gradnji nove cerkve. Vendar pa ponavljajoči požari niso bili tisto, kar bi ljudem vzelo voljo do vedno vnovične gradnje. Glavna skrb je veljala relikviariju, v katerem je shranjena tunika device Marije. To je bila relikvija, ki je ljudem vlivala upanje in vero, da njihovo mesto obdaja božja milost. Cerkev, katere veličastnost je izraz spoštovanja ljudi do te božje milosti, je bila dokončno posvečena leta 1260, povsem dokončana pa ni bila nikoli. Vraževerneži bi morda dejali, da se ji je ravno zato pozneje uspelo izogniti velikim tragedijam.
5. Gledališče Globe
Gledališča in pozneje kinodvorane so bili prav tako pogoste žrtve požarov. Ti požari so bili toliko bolj tragični kot požari v cerkvah, ker v njih niso bile uničene le zgradbe, pač pa je bilo pogosto tudi zelo visoko število smrtnih žrtev. Eden od prvih opisanih požarov v gledališčih je bil požar v londonskem gledališču Globe. Zgodil se je 29. junija 1613. Prvi Globe (drugega so zgradili že prvo leto po požaru in ga zaprli leta 1642) je leta 1599 ustanovila Shakespearova gledališka skupina Lord Chamberlain's Men. Gledališče je bilo leseno, njegove dimenzije pa niso popolnoma znane. Domnevno je stavba imela tri nadstropja, premer amfiteatra pa naj bi bil okoli 30 metrov. Na podlagi teh podatkov si lahko tudi predstavljamo, kako ogromna je bila 'grmada', v katero se je spremenilo gledališče med požarom. Tega je zanetila napačno izstreljena krogla gledališkega topa. To se je zgodilo med uprizarjanjem Shakespearove tragedije Henrik VIII., skoraj neverjetno pa je, da dokumenti ne govorijo o žrtvah. Prav vsi gledalci in igralci so iz gledališča prišli živi in zdravi, le nekemu možaku naj bi se vnele hlače. Pogasili so jih s pivom.
Polona Balantič
V prihodnjih dneh sledi predstavitev še petih velikih požarov, ki so uničili kulturne znamenitosti.