Prav tako je natančneje določen varstveni režim, ki bolj celostno varuje spomenik in njegovo vplivno območje.

Kot so sporočili z vladnega urada za komuniciranje, je vzrok za spremembe odloka nova zakonodaja, natančnejša opredelitev območja na podlagi nove zemljiške odmere, pa tudi ogroženost spomenika ob naravnih ujmah.

Osrednji slovenski spomenik, posvečen žrtvam in trpečim Slovencem v taboriščih v okupirani Evropi, stoji na mestu edine znane podružnice nemškega koncentracijskega taborišča v Sloveniji. Koncentracijsko taborišče Ljubelj so na obeh straneh prelaza zgradili leta 1943 kot pomožno taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen. Vzpostavitev taborišča je sledila strateškim in gospodarskim načrtom nacističnih oblasti, da izboljšajo promet proti jugu. Rešitev so prepoznali ravno v izgradnji predora na Ljubelju, ki so ga morali skopati taboriščniki.
Edini ostanki taborišča, ki je nekoč stalo na obeh straneh prelaza
Približno 1.800 jetnikov je moralo kopati predor skozi Karavanke, pri tem pa so zaradi izčrpavajočega dela številni umrli. Na dan osvoboditve je bilo na Ljubelju še 1.039 internirancev. Dovoljenje, da se na mestu nekdanjega koncentracijskega taborišča zgradi spomenik, je slovenska vlada dala leta 1950. Trpljenje jetnikov slika kip Borisa Kobeta, še danes pa so ohranjeni tudi betonski temelji barak ter z jeklenimi ograjami zaščiten krematorij. Na koroški strani ostanki taborišča niso ohranjeni.