UA East na vogalu 85. ulice in First Avenue je marca lani dokončno zaprl svoja vrata. Odprl jih je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poskušal sem najti točen datum, a brez uspeha. Ne spominjam se časa v svojem odraščanju, ko ni obstajal. Za newyorške razmere je bil skromen: 240 sedežev v kleti nekega nebotičnika. Imel pa je nekaj prednosti. Prva je bila, da si v sedemdesetih letih lahko videl dva filma za ceno enega. To je tista čudovita stvar, ki se ji reče "double feature", pojem, ki je, ali se vsaj meni tako zdi, izginil.

Druga prednost je bila še pomembnejša za fanta, ki je bil odvisen od žepnine staršev in ki si je želel ogledati tudi tiste filme, ki so otrokom prepovedani: vtihotapiti se v kino skozi izhod je bilo preprosto. Ljudje, ki so odhajali, so me gledali malo čudno, ko sem vstopil, medtem ko so oni izstopali, a me nihče ni nikoli prijavil. Skril sem se na stranišče, dokler nisem slišal začetne špice. Potem sem hitro stopil iz avle v dvorano, se pogreznil globoko v sedež in si ogledal film.

V tem kinematografu so pogosto vrteli dvojni program malo starejših filmov. Tu sem doživel prvo srečanje s Stanleyjem Kubrickom, ko so predvajali Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange, 1971) skupaj z "risanko za odrasle" Ralpha Bakshija Heavy Traffic (1973). Zdi se mi, da sem tu prvič videl tudi Odisejo (2001: A Space Odyssey, 1968).

Ni šlo le za velike filme. Tam sem si ogledal vse - od imenitne B-grozljivke Williama Girdlerja Grizzly (1976) do mehke pornografije (in trdega nasilja) Supervixens velikega ljubitelja ženskih prsi Russa Meyerja; tudi film Capote (Benett Miller, 2005), ki je bil zadnji film, ki sem ga tam videl. Na lokaciji, na kateri je bil nekoč kinematograf, bo zgrajen še en nebotičnik (če že ni). V New Yorku je tako. Mesta, ki so mi bila pri srcu, zamenjajo ali nebotičniki ali lekarne verige Duane Reade.

Na 84. ulici med First Avenue in York Avenue ne živim že trideset let. Soseska se je od takrat precej spremenila, čeprav ne toliko kot nekateri drugi deli mesta. Na vogalu že dolgo ni več razdejanih starih hiš. Na tem vogalu je nekoč gospodovala tolpa Joeyja Moriartija, mojega sošolca (ki ga nikoli ni bilo v šolo). Pravzaprav sem presenečen, da je kinematograf tako dolgo obstal. New York je dovolj veliko mesto, da multipleksom ni uspelo izgnati vseh majhnih kinov, a kinematografi z le enim platnom niso donosni.

V knjižnico Donnell ali Donnell Library Center na 53. ulici nasproti Muzeja sodobne umetnosti (MOMA), sem zahajal, ko sem "šprical" pouk v srednji šoli. Slovela je po tem, da je imela zbirko izvirnih lutk medvedka Puja. V kleti je bila kinodvorana. Po navadi sem bil edini najstnik med upokojenci, ki so po ves dan bivali v knjižnici. Nisem pa bil edini, ki ga je ganil konec Luči velemesta Charlieja Chaplina. Leta 2008 so Donnell Library zaprli. Tam se gradi 46-nadstropni hotel, ki bo, vsaj tako pravijo, imel tudi knjižnico.

Kinematograf Thalia, ki ga lahko vidimo v enem prizoru filma Annie Hall (1977) Woodyja Allena, je bil ponosna oguljena luknja na vogalu 95. ulice in Broadwaya. Bil je repertoarni kinematograf, v bistvu kinoteka. Še danes se spominjam lepega večera v tem kinematografu. Hodil sem na univerzo in z dekletom, prijatelji in starši sem si šel ogledat Sladko življenje (La Dolce Vita, 1960) Federica Fellinija. Lep skupinski ogled filma, pri čemer nismo niti pomislili, da nekega dne ta kinematograf ne bo več priljubljena stalnica mesta. Dvorana je bila kot jama in kopije filmov niso bile vedno kakovostne. V njem so vrteli stare napovednike za klasične filme in bil je edini kinematograf, v katerem si lahko videl kratke filme Davida Cronenberga.

First Avenue Screening Room je bil še en majhen kinematograf z dvesto dvajsetimi sedeži na First Avenue med 61. in 62. ulico, blizu mosta Queensboro. Pred točno štiridesetimi leti sem tam z očetom užival v filmih Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, bratje Marx. Spominjam se Busterja, ki je poskušal sestaviti montažno hišo. Na koncu mu uspe, a hišo poruši vlak.

Kinematograf je obstajal le nekaj let. Kmalu je na tej lokaciji odprl vrata kinematograf The Byron s homoseksualno pornografijo; menda prvi takšen kinematograf na vzhodni strani mesta. V spominu mi je ostal plakat za film s transseksualno zvezdo Sulka, ki sem ga opazil, ko sem pred mnogo leti šel mimo kina. Byrona je zamenjal Eastworld, v katerem so vrteli heteroseksualno pornografijo. Nato ga je prevzela komično-improvizatorska skupina Chicago City Limits. Zatem je bil nekaj časa spet kino. Kolikor vem, je zdaj tam atletski klub za pse.

Nekaj melanholije čutim, ko pomislim, da je moja filmska izobrazba potekala v glavnem v dvoranah, ki jih že dolgo ni več. Sama imena kinematografov obujajo spomin na prve plovbe v vode svetovne kinematografije. Minevanje časa merimo na razne načine, lahko tudi po številu kinematografov, ki smo jih obiskali, a jih ni več.