Po postrockerskih bendih, ki smo jim v preteklem letu namenili pozornost v tej rubriki, se tokrat preko ljubljanskega kvinteta The Canyon Observer selimo v bolj hrupne, postmetalske vode neodvisne domače glasbene produkcije.

Samosvoja predelava Nirvanine skladbe Territorial Pissings ob 20. obletnici izdaje albuma Nevermind je bil sicer edini, a hkrati dovolj intriganten zvočni zapis za relativno velika pričakovanja, ki so jih fantje s tem prvencem večinoma tudi izpolnili.

Chapter I – The Current of Her Ocean Brings Me to My Knees je kompaktna, kotaleča se gmota hrupa, ki se tudi po koncu albuma vali po ušesih. To je posledica razpoloženja, v katerega nas usmeri v štirih skladbah, razpotegnjenih v slabe pol ure kitarskih rifov, distorzij in kričečega vokala, ki s ponavljanjem vzorcev in počasi se spreminjajočega tempa tvori hipnotično, izrazito sugestivno zvočno podobo.

Zaradi načina vokalne interpretacije, težko bi rekli petja, so besedila praktično nerazumljiva, kar pa niti ni poseben problem. The Canyon Observer svojo sporočilnost namreč povsem učinkovito izražajo z drugimi sredstvi. Predvsem s težko, morbidno atmosfero in z nedoločenimi naslovi skladb, ki puščajo odprto pot poslušalčevim interpretacijam. Tako jim uspe predstaviti svojo razpetost med sanjami in resničnostjo, med strahom in hrepenenjem ter utemeljiti razloge za beg v zamaknjenost.

Če ne bi šlo za domačo zasedbo, jih morda sploh ne bi opazili, saj, resnici na ljubo, zaradi ujetosti v klišeje ne presegajo žanrskih meja in vanje ne vnašajo pretiranih novosti. Kakor koli smo že prizanesljivi, je treba zapisati, da smo se s takšnimi in podobnimi pristopi in rešitvami že nič kolikokrat srečali. Naj omenim samo Neurosis, Tool, Isis ali Mastodon. A vendarle gre pri The Canyon Observer za mlado in brez kančka dvoma perspektivno zasedbo, ki ji je treba pustiti čas za razvoj in jo predvsem spodbujati pri iskanju večje lastne identitete. Z močjo interpretacije se jim je že v prvem poskusu uspelo dokazati.

Ocena: -4; piše Dušan Jesih