Sorodna novica Stoletnica Emilija Soklič, inženirka filmskega zvoka, ki je utirala pot ženskam v moškem poklicu

O letošnji nagrajenki je odločila strokovna komisija pod predsedstvom Dušana Milavca, katere člani so bili še Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič. Milavec je v utemeljitvi nagrade spomnil, da je Emilija Soklič svojo strokovno pot začela v povojnem letu 1946, ko jo je k sodelovanju povabil tedanji direktor Triglav filma Marjan Pengov: "Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako zaorala ledino v tipično moškem poklicu."

Slovenski film spremljala od samega začetka
Pri Triglav filmu je delovala do leta 1955. V tem času je najprej nastalo mnogo kratkih filmov, obzornikov, nato pa je sodelovala pa tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji v režiji Franceta Štiglica. Temu so sledili mnogi drugi filmi, ki danes predstavljajo slovensko filmsko dediščino, med njimi "prvi Kekec" režiserja Jožeta Galeta.

"Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša," opozarja Milavec.

Spomnil je, da je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk končala šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole, kot vodja tehničnega izdelka Triglav filma pa je bila zadolžena tudi za nabavo vse potrebne tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine.

Prav pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil 35-mm kameri Vinten in Newall, ki "sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme".

Zasluge za prehod na magnetni zapis zvoka
Med delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku 50. let, ko sta razvila magnetni zapis zvoka: "Ker je bil to pogoj za pridobitev številnih koprodukcijskih snemanj tujih filmskih ekip pri nas, je prehod na magnetni zapis, ki je bil že tako ali tako ogromna pridobitev za domačo filmsko produkcijo, blagodejno vplival tudi na razvoj domače filmske ustvarjalnosti."

Sredi 50. let pa sta se z Omoto posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (pozneje Iskra), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. "Takrat ustvarjene mešalne mize so bile ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije," piše v utemeljitvi.

Emilija Soklič je svoje znanje že zelo kmalu začela prenašati tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.

"Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma," je Milavec sklenil utemeljitev nagrade.