Francoski režiser Jean-Luc Godard, eden od "očetov" novega vala s konca 50. in v 60. letih, je v intervjuju za nemški dnevnik Die Zeit priznal, da je v mladosti večkrat ukradel denar, da je šel lahko potem v kino ali pa snemal filme. "To je bilo potrebno, ali pa se mi je na vsak način zdelo potrebno. Denar sem kradel celo doma in ga potem nosil (Jacquesu) Rivetteu za njegov prvi film. Kradel sem, da sem si lahko ogledal filme in da sem jih lahko delal," pravi Goddard.

Njegov prvi film Do zadnjega diha iz leta 1960 je postal mejnik v razvoju francoskega novega vala. Bogata kariera 77-letnega režiserja pa se med drugim ponaša še s filmi Ženska je ženska (1961), Živeti svoje življenje (1962), Mali vojak (1963), Prezir (1963), Alphaville in Nori Pierrot (oba 1965), Kitajka (1967), Nemčija 90 Devet Nič (1991), Priimek Carmen (1983) in Naša glasba (2004). Režiser bo v soboto v Berlinu prevzel nagrado evropskega filma za svoj celotni filmski opus.

S kamero je treba biti zraščen
Francoski mojster v intervjuju ni pokazal skoraj nobenega zanimanja za sodobno kinematografijo. "Večina režiserjev in tri četrtine tistih, ki dobivajo nagrade v Berlinu, s kamero rokujejo zgolj zato, da bi se počutili žive, ne pa zato, da bi videli kaj, česar brez kamere ne bi mogli. Podobno kot znanstvenik določenih stvari ne more razločiti brez mikroskopa ali pa kot astronom ne more videti določenih zvezd brez teleskopa," je dejal Godard.