Dokumentarni portret Belakove je bogato ilustriran tako s fotografijami kot odlomki iz iger, filmov in TV-del, pri katerih je sodelovala: Ipavci, Poti in stranpoti, Naša krajevna skupnost, Ante, Moja najljubša teta, Peta hiša na levi, Se zgodi ter številni filmi, TV-igre, skeči in anekdote iz TV-oddaj razvedrilnega žanra. Foto: Gledališče Koper/Radovan Čok
Dokumentarni portret Belakove je bogato ilustriran tako s fotografijami kot odlomki iz iger, filmov in TV-del, pri katerih je sodelovala: Ipavci, Poti in stranpoti, Naša krajevna skupnost, Ante, Moja najljubša teta, Peta hiša na levi, Se zgodi ter številni filmi, TV-igre, skeči in anekdote iz TV-oddaj razvedrilnega žanra. Foto: Gledališče Koper/Radovan Čok
Ljerka Belak
Za svoje delo je Ljerka Belak leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše ter dobila naziv žlahtna komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2003 je dobila Dnevnikovo nagrado za vlogi Hanne Rinne in Suvi v Lundánovi Vedno se kdo izgubi (na fotografiji). Foto: MGL

Ekipa je igralko obiskala v njeni vili Čiračara v okolici Ljubljane, kjer živi živahno upokojensko življenje z igralskim kolegom in partnerjem Bogomirjem Verasom sredi prelepe narave, obdana z gozdovi, cvetjem in živalmi.

Spomini na težke trenutke
Poklicno je bila Ljerka Belak razpeta med Celjem in Ljubljano z izleti v Koper, Novo Gorico in pred kamere povsod po Sloveniji. Čeprav je v karieri prejela veliko nagrad in priznanj - od najmanjših stanovskih do nagrade Prešernovega sklada -, ji največ pomeni zadovoljstvo ob stiku z občinstvom. Varljivi videz vedno nasmejane in šaljive gospe izza maske razpira tudi trnovo pot do dosežkov v nepredvidljivem igralskem življenju.

Igralka se v dokumentarni seriji spominja tudi manj lepih trenutkov svojega življenja in kariere. Ljerka Belak se je rodila 13. februarja 1948 v Ljubljani. Zaradi zgodnje smrti mame samohranilke se je zelo težko prebijala skozi študentska leta, se morala zaradi materinstva takoj po šolanju zaposliti v prvem gledališču, ki ji je ponudilo stalni angažma, in se kot Ljubljančanka včasih tudi dvakrat dnevno voziti v Celje. Njeni spomini na delo in igralsko rast v SLG-ju Celje so lepi, predvsem zato, ker je veliko igrala.

Najprej osvojila Celje, nato še Ljubljano
Več kot dve desetletji razdajanja v SLG-ju Celje najbolje kratko označi odlomek iz obrazložitve nagrade Prešernovega sklada iz leta 1981, v katerem piše: "Tri vloge v zadnjih sezonah označujejo Ljerko Belak kot igralko izjemno širokih izraznih možnosti. Lik Agafje v Gogoljevi Ženitvi je razprla v bogatem registru od ganljivo humornega do pretresljivo tragičnega. Mašo v treh sestrah Antona Pavloviča Čehova je oblikovala z zadržano igro, pretanjeno do podrobnosti, do igre molka in neobičajne tonalitete posameznih sekvenc. Z Mileno v Cankarjevi Lepi Vidi pa je ustvarila svojevrstno podobo ženske, polne življenjske radosti in vitalnosti."
Potem ko je postala prvakinja v SLG-ju Celje, se je odločila za selitev v Ljubljano. Novo okolje v Mestnem gledališču ljubljanskem ji je s svojim raznovrstnim repertoarjem ponudilo obilo možnosti za oblikovanje novih likov, s katerimi je dokazovala, da je prvovrstna igralka. V Ljubljani pa so ji bila bližje tudi gostovanja v filmu, na televiziji in radiu.