Zanimivo je, da v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ni bilo posnetega niti enega filma o osamosvojitveni vojni - zdaj pa se nam obeta že drugi v pol leta. Potem, ko je poleti Jure Pervanje predstavil svojo 1991 - Neizstreljeni naboj, zgodbo o prijateljih med služenjem vojaškega roka v JLA, ki se z začetkom vretja na Balkanu kar naenkrat znajdeta na sovražnih straneh, v ponedeljek na male zaslone prihaja še ena filmska obravnava prelomnega leta 1991. Generacijo 71, film režiserja in scenarista Boštjana Slatenška, bo TV Slovenija na prvem programu premierno predvajala 26. 12. ob 21.00.
Slovenec in Hrvat v JLA: Ostati ali pobegniti?
Dogajanje se začne ob krvavem razpadu Jugoslavije spomladi leta 1991, ko skupina mladih vojakov šteje dneve v mali kasarni ob hrvaško-bosanski meji. Država in vojska, v kateri služijo, razpadata, le lučaj stran se rojeva vojna.
Slovenec Viki, Hrvat Drago in Sarajevčan Boris so stražarji, ki se na služenju vojaškega roka spoprijateljijo. Oboroženi srbski civilisti začnejo napadati vasi blizu njihove male kasarne. Po prvih silovitih napadih in zločinih nad hrvaškimi civilisti se Drago in Viki odločita za beg, Sarajevčan Boris pa, da bo ostal.
Narodnostno pisano igralsko zasedbo tvorijo Klemen Mauhler, Asim Ugljen, Almir Mehić, Aleksandar Rajaković, Zijah Sokolović, Sebastian Nared, Bajazit Alomerović, Uroš Jezdić, Žarko Savić in drugi. Tega, kako je k projektu pritegnil Sokolovića, Slatenšek ne mistificira: "Zijah je zelo v redu igralec: pokličeš ga in ga vprašaš. Če mu je tekst všeč, pristane."
''Generacija 71 je film o ljudeh, ki se znajdejo sredi vojne vihre zaradi njim tujih idealov. Generacija 71 so pozabljena močna čustva, ki jih film vleče iz danes že nezavednega, ker želi spomniti, da bi opomnil, in Generacija 71 je film tudi o tem, kako iz malo narediti veliko. Sodelovanje pri enainsedemdesetki mi je bilo v čisti užitek," je o snemanju povedal Aleksandar Rajaković, ki igra našim prijateljem naklonjenega vodnika Branka. Slatenškova največja želja za njegov film je, da bi ga predvajali tudi na sarajevskem festivalu, sicer pa upa tudi na distribucijo po artkinematografih.
Rdečo nit zgodbe dopolnjujejo dokumentarni izseki iz hrvaških in slovenskih televizijskih poročil iz tistega obdobja, na nekaj mestih pa za hip v dogajanje vstopijo celo globoko simbolični animirani liki (idejo zanje je Slatenšek dobil ob gledanju z oskarjem nagrajenega animiranega filma Valček z Baširjem, sicer pa so delo Darka Vučenika). Morda se zdi presenetljivo, da se je Slatenšek, ki ima za seboj fascinantno kariero novinarja, fotografa, vojnega poročevalca (spremljal je krizne razmere na Kosovem, v Izraelu, Iraku, Čečeniji, Etiopiji in Afganistanu) in snemanja dokumentarnih filmov, tokrat tematike lotil s kombinacijo dokumentarnega, animiranega in igranega filma, pri čemer močno prevladujejo elementi slednjega. Sam se s tovrstnimi etiketami ne obremenjuje, češ da filme "loči na dobre in slabe, ne na igrane in dokumentarne". Ideja za film se mu je porodila že pred desetimi leti, realizacija pa je takšna, kot si jo je želel že takrat.
Resnična zgodba vojakov, ki niso hoteli streljati
Vprašanje avtobiografskosti se, glede na to, da je Slatenšek poleg vsega naštetega tudi pripadnik generacije 71, postavlja kar samo. Snov za scenarij je dejansko zajemal iz lastne izkušnje leta 1991, ko je bil prisiljen bežati iz JLA. "Za film sem jo sicer poenostavil, ampak to je v bistvu moja zgodba. Človek, ki igra taksista, je bil z menoj v vojski. On je tisti, ki je ustavil in pobiral trupla, ki jih vidimo na enem od dokumentarnih posnetkov. Sam sem bil kmalu doma, a sem potem še nadaljnja štiri leta spremljal, kaj se je dogajalo z mojimi prijatelji. Film je zato posvečen tudi vsem, ki so ostali tam in branili Sarajevo in druga bosanska mesta."
Težko je bilo najti že Titovo sliko
Kot se pri filmih s tematiko polpretekle zgodovine rado primeri, sta svojevrsten izziv pomenila tudi kostumografija in scenografija začetka devetdesetih let, ki so jih morali poustvariti. "Silne težave smo imeli, ker v slovenskih fundusih nismo našli nobenih uniform; dobili nismo niti Titove slike – na koncu sem eno našel na svojem podstrešju. Uniforme smo si nato sposodili od podjetja Jadran Film. Očitno imamo v Sloveniji nekam čuden odnos do svoje polpretekle zgodovine, saj so vse te stvari bliskovito izginile iz naših življenj. Enako se je zgodilo z arhivi: zelo so slabo urejeni in gradivo iz tega obdobja izginja."
Nekoč Jugoslavija, danes Evropa
Kljub temu, da film med drugim tematizira rastoče napetosti med pripadniki različnih narodnosti, ki se znajdejo v isti kasarni, pa iz Generacije 71 veje tudi jugonostalgija – predvsem po zaslugi glasbe bendov, ki so zaznamovali tiste lepše, složnejše čase; kaj lahko je prepoznati skladbe Azre, EKV-ja, svetlolasa ikona Tajči pa dobi celo zabavno karaokeizvedbo. "Jugonostalgija gotovo je bila prisotna," prizna Slatenšek. "Današnja združena Evropa v nekaterih elementih ni bistveno drugačna od nekdanje združene Jugoslavije. Tudi danes se v Evropi sprašujemo: Je vredno živeti skupaj ali ni? Če se bomo to iskreno vprašali, bo morda laže najti pravi odgovor, kajti včasih je bolje ostati skupaj, včasih pa tudi ne."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje