Po svetovni premieri znanstvenofantastičnega filma Prihod na filmskem festivalu v Benetkah smo se tako pogovarjali z režiserjem enega najteže pričakovanih filmov letošnjega leta, ki v slovenske kinematografe prihaja novembra.

Prihod prikazuje hipotetično zaporedje dogodkov po nenadnem pristanku vesoljskih ladij na različnih koncih Zemlje. Po mnogih neuspelih poskusih komuniciranja z bitji iz vesolja na pomoč pokličejo izkušeno jezikoslovko Louise Banks (Amy Adams). S pomočjo fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner) se Banksovi tako ponudi priložnost postati prvi človek, ki mu je uspelo spregovoriti s kakšnim nezemeljskim bitjem.

Film je bil premiere deležen že na samem začetku beneškega festivala, vendar režiserja Villeneuva na rdeči preprogi ni bilo. Trenutno namreč v Budimpešti snema nadaljevanje filma Iztrebljevalec (Blade Runner) skupaj z Ryanom Goslingom, a si je nekaj dni kasneje vseeno vzel dan časa ter od jutra do večera na okroglih mizah odgovarjal na vprašanja o svojem prvem znanstvenofantastičnem filmu. Villeneuve je kljub nabitemu urniku deloval izjemno sproščen in iskren, kar je prava redkost med filmskimi ustvarjalci hollywoodskih spektaklov.

Že v napovedniku filma Prihod je jasno, da v filmu odkrito prikažete vesoljska bitja, ki pristanejo na Zemlji. Ste med ustvarjanjem kdaj razmišljali, da jih sploh ne bi prikazali, nekako tako kot Stanley Kubrick v Odiseji v vesolju, kjer si je dolgo razbijal glavo s tem, kakšni bodo, potem pa jih je povsem umaknil iz filma?
O, da. Moram reči, da te anekdote o Odiseji v vesolju nisem poznal, a popolnoma razumem, zakaj se je Kubrick tako odločil. Izredno težko je prikazati vesoljce, a vseeno vem, da je oblika teh bitij, ki sem jo zasnoval za Prihod, pravilna za ta film. Vsekakor pa je izredno dolgo trajalo, da sem prišel do zasnove, kot jo vidite v filmu. Po pravici povedano sem jih poskušal prikazati čim manj. Poskušal sem jih čim bolj skriti in jih razkrivati kot počasen striptiz. Resnično verjamem, da manj kot jih vidiš, močnejši učinek imajo nate. In iz tega, da jih v Odiseji v vesolju ne vidimo, izhaja velika moč tega filma. Moja glavna referenca pri ustvarjanju Prihoda je bil zato film Žrelo (Jaws, 1975). Tako kot Spielberg smo tudi mi poskušali pokazati čim manj in se poigravati s postopnim stopnjevanjem napetosti.

Od kod ste dobili navdih za podobo vesoljcev?
Poskušal sem narediti nekaj z obliko plašča, kakršnega vidite na slikah smrti s koso. Nekaj, kar bi vam dalo referenco na smrt. Vsekakor je morala biti oblika, kakršne na filmu še nismo videli. Nekaj, kar ni antropomorfno, kar ni videti niti kot človek niti kot žival. Sicer lahko še vedno rečete, da vas na nekaj spominja, vendar smo se res trudili, da bi bilo kot nekaj, kar je daleč stran od našega vedenja. Kot neka inteligentna zver, ki pa ne bi imela nič skupnega z nami ali z naravnimi zakoni našega planeta. Zelo dolgo je trajalo, da smo prišli do zadovoljivega rezultata.

Ali je črna oblika vesoljske ladje, ki spominja na monolit, poklon Odiseji v vesolju?
Da in ne. Zdajle bom rekel nekaj, kar se bo slišalo neumno, ampak tudi če Odiseja v vesolju ne bi obstajala, bi moja vesoljska ladja še vedno imela takšno obliko, kot jo ima v filmu. Pri takih stvareh je treba sprejemati odločitve intuitivno. Prav zato mi je težko razložiti, zakaj sem bil obseden ravno s takšno obliko ladje in vesoljcev. Verjemite, da smo se z ekipo veliko pogovarjali o različnih možnostih, ampak sam sem vztrajal pri obliki, ki jo vidite v filmu. Ladja je morala imeti zloveščo, grozljivo obliko. Mislim, da bi nekaj, kar prihaja iz vesolja, moralo izgledati tako. V to smer me je spodbujalo tudi dejstvo, da je v našem osončju skrivnosten objekt, imenovan Haumea. Gre za neke vrste mali planet in ima točno takšno obliko kot vesoljska ladja v Prihodu. Ta oblika se mi zdi zelo grozljiva. Zakaj? Ne vem, nekaj zelo intuitivnega in osebnega je na tem in jaz sem samo sledil temu svojemu strahu.

Pomembno vlogo v filmu igra tudi jezik vesoljcev. Ste si tudi tega zamislili vi?
Za pisavo smo prav tako opravili veliko raziskav. Najeli smo umetnika, ki je želel narediti nekaj krožnega, nekaj, kar bi dajalo vtis arhaičnega, srhljivega in kar ne bi spominjalo na nič človeškega. Nekaj abstraktnega in kompleksnega. Ta umetnik, sicer slikar, si je zamislil te oblike, podobne razlivajočemu se črnilu. Zaljubil sem se v to idejo.

Pa je ta pisava dejansko uporabna? Ste posebej za ta film ustvarili nov jezik?
Dejansko smo razvili nov jezik. Ko smo izbrali omenjeno obliko, je oblikovalec narisal na stotine različic in si zamislil logiko za njimi. Ena struktura je pomenila eno in je sporočala eno idejo. Na koncu snemanja smo imeli že pravi slovar tega jezika. Imeli smo približno 150 definiranih logogramov, ki smo jih uporabili v filmu. Prišel sem tudi do ideje, da bi vesoljci svoja čustva izražali z zvokom, njihov intelekt pa bi se izražal vizualno, in sicer s črnilom, ki prihaja iz njihovih udov.

Ravno ob tem filmu sem prišel tudi do spoznanja, da ko oblikuješ elemente za film, sam sicer res prideš do nekih rešitev, a bodo drugi ljudje včasih imeli še boljše. Včasih režiserji pred novinarji razlagajo, da so si sami zamislili vse ideje v filmu. A to preprosto ni res. Režiserji si ne izmislijo vsega. Tudi Kubrick je vedno delal tako, da je poiskal koga, ki je imel dobre ideje. Ni mogoče, da bi si na enem filmu takšne razsežnosti ena oseba zamislila vse. Preveč je pritiskov in preveč odločitev, ki jih je treba sprejeti. Če bi hotel vse početi sam, bi bil slikar. Tvoja naloga je zato ta, da vodiš ekipo. To je tisto, kar imam rad na snemanju filmov. Da vsi sanjamo v isto smer. Jaz sem si zamislil vesoljsko ladjo in vesoljce, pisavo je razvil umetnik, jezik je razvil moj oblikovalec produkcije, komora v vesoljski ladji je delo še enega umetnika, Jamesa Tyrella, spet nekdo drug je razvil teksturo kamna, iz katerega je vesoljska ladja. Všeč mi je ideja, da film nastane kot skupne sanje, ki oživijo.

Ali je bilo v Prihodu težko uravnotežiti zahteve hollywoodskega žanra in tisti bolj intelektualni, lingvističen vidik filma, ki se poglablja v tehnikalije glede sporazumevanja med ljudmi in vesoljci?

Želel bi si, da bi se lahko dlje časa ukvarjal z jezikom. Želel bi si posneti še en film o vesoljcih, ker mi v Prihodu ni povsem uspelo doseči tistega, s čimer sem se želel ukvarjati. Prav tako ni preprosto ohranjati skrivnostnost med filmom. Zelo sem se moral upirati sodelavcem, ki so mi nenehno pravili, da moramo pokazati notranjost vesoljske ladje. Rekel sem jim, da se ne strinjam in da moramo pokazati čim manj, kot je le mogoče. Če bi živeli v popolnem svetu, ne bi pokazal ničesar. Zato imam tako rad snemalno knjigo tega filma. Vesoljci so v njej narisani zgolj kot sence. Take sem jih hotel obdržati čim dlje, kot je možno.

Kateri vidik znanstvenofantastičnega žanra vas najbolj privlači?
Znanstvena fantastika je zame raziskovanje resničnosti in sanj. Ne privlači me Vojna zvezd. Zanima me neznano, zakoni vesolja, zakoni fizike. To je tisto, kar tako globoko ljubim pri tem žanru. Ne obstaja veliko filmov, ki bi prepričljivo prikazali ta stik z neznanim. Mislim, da imam zato tako rad Odisejo v vesolju. Redki so filmi, ki imajo takšno moč.

Če pogledamo, kakšne temačne filme ste snemali v zadnjem času - Ugrabljeni (2013), Sovražnik (2013) in Sicario (2015) -, potem je Prihod za vas na neki način celo lahkoten film.
Res je, ampak že na snemanju Sicaria sem si nekaj obljubil. Za sabo sem imel tri filme, ki so bili nasilni in temačni. Tudi to je bil eden razlogov, da sem sprejel snemanje Sicaria, ker sem vedel, da me za njim čaka Prihod, ki mi je takrat predstavljal toplino in svetlobo. Veste, zdaj snemam skupaj z Ryanom Goslingom in se izredno zabavava. Celo tako, da sva si rekla, da morava v prihodnosti skupaj posneti kakšno komedijo. Preprosto obožujem idejo, da bi z njim posnel politično komedijo.

Koliko nam lahko v tem trenutku poveste o Iztrebljevalcu?
Ničesar. Rečem lahko samo, da gre za zelo napet proces ustvarjanja in moje občudovanje Ridleyja Scotta med snemanjem postaja samo večje. Misel na pričakovanja glede tega filma je grozljiva, vendar pa ima ustvarjalnost veliko opraviti s tveganjem. Čeprav je scenarij močan in imam ob sebi fantastične igralce, se zavedam, da so možnosti za uspeh filma zelo majhne. Prav to spoznanje mi daje veliko svobode, zato je na snemanju veliko ustvarjalnosti in zabave. Nimam pojma, kako bo svet sprejel ta film. Iztrebljevalec je ob Odiseji v vesolju moj najljubši film vseh časov, in ko so mi ponudili ta projekt, preprosto nisem mogel reči ne. Še vedno se tu in tam uščipnem, da nisem rekel ne. V dobrem in slabem smislu. Gre za zelo, zelo vznemirljiv izziv.

Vam je Prihod predstavljal pripravo na Iztrebljevalca?
Da. Projekte si izbiram približno tako, kot če bi hodil po stopnicah navzgor. Eno po eno. Veličina tega projekta z vsemi posebnimi učinki mi je predstavljala naslednjo stopnico do Iztrebljevalca, ki je še veliko bolj kompleksen.

Katera stopnica potem še sploh ostane po Iztrebljevalcu?
Za zdaj nimam še ničesar v načrtu. Nedavno sem se zavedel, da nenehno samo delam in delam. V petih letih sem posnel ravno toliko filmov, zato se moram po Iztrebljevalcu ustaviti in razmisliti nad tem, kaj sem do sedaj naredil, in nad tem, kaj bom počel za tem. Do zdaj sem užival v takšnem ritmu, ampak zdaj me pa izredno privlači ideja, da bom končal Iztrebljevalca, za njim pa me ne čaka popolnoma ničesar. Samo spanec … spanec … spanec. Iztrebljevalca bi rad končal, kot da bi šlo za moj zadnji film. Mislim, da je pomembno, da tak film posnameš s takšno miselnostjo.

Iz Benetk
Matic Majcen