"Sem to jaz?," je po besedah indijskega producenta vprašal Nelson Mandela, ko je prvič videl fotografijo umetno postaranega, sivolasega Idrisa Elbe v eni od pisanih srajc, kakršne je nosil sam. (Idris Elba je moral menda vsako jutro, preden se je snemanje filma Mandela: A Long Walk to Freedom za tisti dan sploh začelo, pet ur sedeti na maskerkinem stolu.)

Čeprav (brez filmske maske) ni ravno izrezana slika Mandele, pa je britanski igralec ob prihodu v Johannesburg po poročanju tujih medijev menda doživel sprejem, vreden velikega državnika. "Saj vidite, kako se potim! Ampak nobenega pritiska, kajne?" se je pošalil Elba, ko se je nanj na rdeči preprogi uprlo na stotine fotoaparatov in prenosnih telefonov. "Južnoafričani obožujejo svojega Madibo in ogromna odgovornost je, da ga oživimo na najboljši možen način."

V biografski drami Mandela: A Long Walk to Freedom Idris Elba igra strah vzbujajočo vlogo, ki so jo v preteklosti skušali dobiti (ali pa so jo igrali) vsi: od Morgana Freemana in Dannyja Gloverja pa do Terrencea Howarda in Sidneyja Poitierja. Ko so ga novinarji na včerajšnji premieri vprašali, kako se je spopadel s tremo pred tolikšno odgovornostjo, je povedal: "Hotel sem, da bi ga ljudje prepoznali, ko odpre usta, in rekli: 'To je Madiba!'".

V odsotnosti moža večera
Zvezdnik serij The Wire in Luther je slavnostno premiero v Johannesburgu skoraj zamudil; na poletu proti Južnoafriški republiki je namreč doživel tako močan napad astme, da je moral (še v domovini) biti hospitaliziran. A na koncu mu je uspelo ujeti naslednji polet, da je lahko na lastne oči videl, kako so v Mandelovi domovini sprejeli filmski portret "očeta domovine". Vse skupaj se je dogajalo le nekaj kilometrov od Mandelovega doma, kjer 95-letni državnik - po mesecih, preživetih v bolnišnici - ostaja v kritičnem stanju. "Verjetno nas prav zdaj gleda po poročilih," je na glas razmišljal Elba. "To je res nekaj posebnega."

Portretirančeva odsotnost je bila toliko bolj očitna zato, ker se je na premieri zbrala večina njegove družine in prijateljev, ki so se na rdeči preprogi pomešali s filmskimi obrazi. Ob Elbi je tako med slavnostnim sprejemom sedela Winnie Madikizela Mandela, Mandelova nekdanja žena, ki je zbranim položila na srce: "Obiščimo skupaj svojo preteklost. Najpomembneje je, da se spomnimo, od kod prihajamo, in da je imela težko priborjena svoboda zelo visoko ceno. Tukaj smo zbrani ne samo zato, da se poklonimo tovarišu Madibi, ampak tudi tudi vsem moškim in ženskam, ki so padli v osvoboditveni vojni." Prisotna je bila tudi Mandelova tretja žena, Graca Machel, ki pa ni dajala izjav za javnost.

Tudi vloga Winnie Mandela je šla na Otok - igra jo nekdanje Bondovo dekle Naomie Harris - preostala zasedba pa prihaja iz Južoafriške republike. Film dokumentira Mandelova zgodnja leta, od odraščanja v podeželski vasici prek let zapora na otoku Robben pa do demokratične izvolitve za predsednika leta 1994.

Družina film odobrava
"Ogled filma je bil zame zelo terapevtski," je povedala Mandelova 53-letna hčerka Zindzi, ki ga je imela priložnost videti še pred premiero. "Prisiljena sem se bila spoprijeti s čustvi, ki sem jih prej pokopala. Zelo težko je bilo ... Ampak ljubezen, ki je družino obdržala skupaj, se v filmu opazi. pa tudi to, da je moja mati nadaljevala bitko tudi potem, ko je oče odšel."

Kaj pravijo kritiki?
Recenzenti, ki so film že imeli priložnost videti, o njem pišejo pohvalno. "Gre za enostavno, linearno pripoved, kakršne so danes že malo iz mode, a ni zato nič manj ganljiva," piše Hollywood Reporter. "Po začetku, ki se naslanja na navdihujoče citate, se film izvije omejitvam didaktične epopeje; v dveh urah in pol, kolikor traja, se postopoma zboljšuje, saj je usidran v samozavesti glavnega igralca in čudoviti podpori, ki jo dobi od Noemi Harris v stranski vlogi."

Magnetični protagonist
Čisto vsi pa se strinjajo, da je glavni adut filma prav Idris Elba: "Kot mlad moški je Elba telesno impozanten, ko se Mandela stara, pa se njegova govorica telesa postopoma sprošča, kot da je z belino v laseh in drsajočo hojo pridobil tudi modrost in gravitas," to ubesedi recenzent britanskega Telegrapha.

"Kot da gledamo Kristusovo rojstvo"
Pri Varietyju, kjer film sicer prav tako pohvalijo, pokažejo malo manj strahospoštovanja: "Zelo hitro ti je jasno, kaj te čaka v Chadwickovem filmu, ki se začne z upočasnjeno montažo vaških otrok, ki tečejo skozi žitno polje, medtem ko iz ozadja odmeva plemenska pesem. Priča bomo ritualu, v katerem dečki, med njimi tudi Mandela, postajajo možje, in glede na to, kako direktor fotografije to posname, bi lahko gledali tudi Jezusovo rojstvo. Niti pet minut še ni minilo, pa je Mandela že pravi mučenik."