Kdo se boji črnega moža? je na festivalih prejel kar nekaj nagrad, med drugim je na festivalu v Orlandu prejel nagrado za najboljši tujejezični kratki film, v Barceloni zlatega leva, na prvo nagrado na mednarodnem filmskem festivalu The London City Film Festival. Foto: Triglav film
Kdo se boji črnega moža? je na festivalih prejel kar nekaj nagrad, med drugim je na festivalu v Orlandu prejel nagrado za najboljši tujejezični kratki film, v Barceloni zlatega leva, na prvo nagrado na mednarodnem filmskem festivalu The London City Film Festival. Foto: Triglav film
Kdo se boji črnega moža? in Karpopotnik
Filma, ki ju predstavljajo v sklopu Leta kina, povezuje iskreno spoštovanje do filmske dediščine. Foto: Kinodvor
Sodoben poklon slovenski filmski dediščini

Oba filma sta svojevrsten poklon slovenskemu filmu, Lapajne Dolini miru, Ivanišin pa predstavlja mladega Karpa Godino.
Lapajne je zgodbo filma postavil v leto 1944 v nedorečen kraj v okupirani Srednji Evropi, kjer se razvije večkulturni trikotnik med pastirčkom in dvema častnikoma z nasprotnih strani. Po besedah režiserja je bil prvi motiv za režijo kratkega filma po petnajstih letih očetovo otroštvo sredi vojne vihre. Vendar o tem je začel resneje razmišljati ravno, ko je sredi prejšnjega desetletja v Slovenski kinoteki v Sergeant Jim, ameriški različici Doline miru, opazil prizor, ki je bil v slovenskem izvirniku menda cenzuriran. "V slovenskem prostoru bo obremenjenost s podobami iz Doline miru verjetno nerodna prtljaga za doživljanje mojega filma, morda pa bo vendarle nekakšna dodana vrednost," razmišlja režiser.
Ekipa filma, v katerem igrajo Tilen Lapajne, Wayne T. Carr, Klaus B. Wolf in Michael Kranz, Lapajne pa se poleg režije podpisuje tudi pod scenarij, scenografijo in montažo, se prav te dni lahko pohvali s prvo nagrado na mednarodnem filmskem festivalu The London City Film Festival.
Film o mladem filmarju K. G.
Matjaž Ivanišin v Karpopotniku sledi popotovanju mladega Karpa Godine po Vojvodini, kjer je nastal nenavaden film ceste Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen le fragmentarno. Začelo se je kot ideja za filmski portret Karpa Godine, ta pa je Ivanišinu postavil eno samo pravilo, da se v filmu ne sme pojaviti. "Končalo se je s filmom o mladem filmarju K. G. in mojim osebnim filmskim posvetilom temu navdihujočemu avtorju. Vmes so bili kilometri, vasi, trkanja po vratih, obrazi in razni jeziki. Ko je bil film že končan, sem po naključju bral Danila Kiša, ki eno svojih zgodb začne takole: 'Edina nesreča (nekateri pravijo sreča) zgodbe, ki sledi, zgodbe, ki se rojeva v dvomu in negotovosti, je, da je resnična: zapisala jo je roka častivrednih ljudi in zanesljivih prič. A da bi bila resnična tako, kot sanja njen avtor, bi morala biti povedana v romunščini, madžarščini, ukrajinščini ali jidišu; ali še rajši, v mešanici vseh teh jezikov.' Za nekaj podobnega gre tudi v Karpopotniku," o svojem filmu pravi Ivanišin.

Sodoben poklon slovenski filmski dediščini