Režiser, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Vrnitev v Homs, je dokumentarni film posnel pod krinko filmskega poročevalca in privrženca Islamske države. Po vrnitvi na sever Sirije je pristopil k Abuju Osami, očetu osmih otrok in pripadniku fronte Al Nusra, izpostave Al Kaide v Siriji, ki mu je dovolil snemati v družinskem okolju. Sinovi so indoktrinirani že od ranega otroštva, Abu Osama z navdušenjem pripoveduje, kako jih je poimenoval po herojih džihada, zelo kmalu pa pride čas, ko so "najstarejši" vključeni v Al Kaidin vadbeni kamp. Srhljiv portret ljubečega družinskega očeta in skrajneža, ki npr. z ostrostrelsko puško strelja na civiliste.
"Moj namen se je bil osredotočiti na razmerje med očeti in sinovi, kako se ti lahko uprejo pranju možganov. Čeravno od njih pričakujejo, da se bodo zgodaj začeli uriti za vojno, so to še vedno otroci. Upreti se morajo impulzu, da bi ostali otroci. Kljub otroštvu so izpostavljeni vojaškemu urjenju, in to je žalostna plat dokumentarca," je o flmu dejal Derki.

Kot je v obrazložitvi nagrade Amnesty International Slovenije zapisala žirija, ki so jo sestavljali Dejan Babosek, Bill Shipsey in Ula Furlan, gre za film, ki je bil (tako fizično kot psihološko) izreden izziv že samim ustvarjalcem filmske pripovedi. "Zahteval je izreden pogum, saj so se bili tudi avtorji projekta pripravljeni za več let postaviti v te nepredstavljivo zahtevne okoliščine, da so sploh zdržali in preživeli tolikšen pritisk."

Ob tem poudarjajo, da film prinese razmislek, refleksijo o indoktrinaciji, o ekstremizmu in vleče vzporednice s številnimi (podobnimi) razmerami po svetu danes. "Morda bi film lahko deloval celo kot antipropaganda vsem priseljencem in "tistim, z burkami", ki jih ne poznamo, ne želimo in ne razumemo, saj je v vsej svoji iskrenosti brutalen. A smo se kot žirija zedinili, da odgovornost razumevanja filma nosi vsak posameznik in da bi bila cenzura na tem mestu še najhujše, kar bi lahko storili. Da filmu ne bi priznali njegove izjemne filmske kakovosti, filmskega dosežka, da mu je uspelo tako iskreno posneti in videti resnico," so še zapisali in dodali, da film odpira vrsto pomembnih družbenih vprašanj, predvsem pa opozarja odrasle, da nosimo odgovornost za svet zase in za naše zanamce.

Posebna omemba Tujca v paradižu
Posebno omembo je žirija namenila nizozemskemu filmu Tujec v Paradižu režiserja Guida Hendrikxa. Kot so zapisali, film v prvem delu strese s spominom na nacistično Nemčijo, potem pa predvsem poglobljeno in tenkočutno, z vso mesenostjo, predstavi postopek oziroma del procesa za pridobivanje azila na Nizozemskem. "Film ima močan pripovedni naboj, ki gledalca, zaradi zgodbe in ubeseditve, hitro pritegne, predvsem pa ima posebno moč in odgovornost, saj izjemno dobro opiše postopek za pridobivanje azila in prispeva k splošnemu razumevanju priseljenske problematike in človekovih pravic."