Rdeča nit letošnje sezone Številk je beseda sanje, zato se v tokratni epizodi pogovarjamo o sanjah na filmskem platnu, pri tem nam je pomagal filmski recenzent Igor Harb.

S filmom ste povezani na več ravneh, kaj filme dela tako posebne?
Uživam v gledanju filmov. To velja tudi za TV-serije, a filmi so mi ljubši, ker je cel svet zapakiran v uro in pol, kjer te odpre in spoznaš nekaj novega. Serije so super zadeva, lahko jih spremljaš periodično, opazuješ spremembe likov, ki so ti všeč, a filmi te znajo vedno znova presenetiti in odpreti nekaj novega. To se mi je zdelo vedno fascinantno.

Sorodna novica Marvelov tlesk, ki ga ni mogoče izničiti

Kaj pa potem serije filmov, kot je, denimo, Marvelovo vesolje?
To je nadgradnja, živimo v platinasti dobi televizije. Ko so serije postale tako popularne in je gledalce več let zanimalo spremljati neko resno nadaljevanko, so se filmski studii odzvali in začeli delati nadaljevanja, ki niso zgolj Misija nemogoče ali Hitri in drzni. Tu gre dejansko za daljše zgodbe, kjer like lahko bolje raziščeš.

Osnovna zgodba pa hkrati ostaja koherentna.
To je uspelo že Vojni zvezd. Marvelu je uspelo nepričakovano, to je dokaz, kako močno vizijo ima njegovo vodstvo in kako uspešno je to izvedlo.

To je res premišljeno, lahko ta saga traja še desetletje in več?
Lahko. Pokazali so, da se znajo prilagajati. Takoj ko so dobili pravice za Spidermana, so ga vključili v prvi mogoči film, kjer je že imel ključno vlogo za zgodbo. Znajo se odzvati, ker imajo dobro idejo, kaj je všeč njihovim gledalcem. Črpajo iz dolge zgodovine izdajanja stripov, kjer so že spoznali okus bralcev. Morda jim je zato lažje.

Eden najmarkantnejših filmov o sanjah iz zgodnje filmske zgodovine je brez dvoma Andaluzijski pes s še zdaj razvpitim rezanjem zrkla.

Gre za film, ki sta ga naredila Luis Bunuel in Salvador Dali. Eksperimentalni film nima neke realne zgodbe, ampak temelji na podobah iz sanj, ki se prelivajo iz ene v drugo. Kot gledalec lahko slediš zgodbi, lahko pa si ustvariš svojo. Najbolj ključna je res prav podoba zrkla, rez se na platnu sicer ne zgodi. Videti je, da je prerezano, a v resnici vidiš le oko in nož, montaža je narejena tako, da si to gledalec samo predstavlja. Takrat so ta medij šele spoznavali in res delali odbite in drugačne stvari. Danes imaš na voljo priročnike, kako se piše scenarij, kako se film montira ... Imaš pravila, takrat pa so poskusili vse, kar se je dalo. Georges Melies je, denimo, barval filme, to je bilo eksperimentalno obdobje. Dali je želel sodelovati tudi z brati Marx, dejansko so že imeli scenarij za film, ki bi se deloma tudi odvijal v sanjah. Scenarij je bil sicer končan, a so ga vsi producenti zavrnili.

Če bi izpostavili enega samega avtorja, ki se v svojih filmih precej naslanja na sanje, bi se najbrž morala ustaviti pri Davidu Lynchu.
On noče nikoli povedati, za kaj gre pri njegovih filmih, noče jih javno interpretirati, to je naloga gledalca. Dokaj jasno pa je sprejeto, da so njegove podobe nanizane, kot da gre za sanje. Določeni filmi se celo odvijajo v sanjah, Mulholland Drive je najbolj tipičen primer. Film je sestavljen iz dveh zgodb, prva so sanje, kjer je vse nadrealistično in dokaj srečno, v drugi zgodbi pa vidiš, kaj se je v resnici odvilo, liki so precej drugačni, vse je precej manj veselo. Že pri njegovem Eraserheadu je ogromno idej, ki so izvirale iz sanj. Ko je posnel ta film, je ravno postal oče, zato je precej stvari o starševstvu, koliko težav je lahko z majhnimi otroki. Njegova hčerka je imela posebno bolezen in je malo spala. Imel je zelo čudaške sanje, kar bi lahko bilo povezano s tem, da je spal zelo malo.

Filme o sanjah ste za potrebe tega pogovora razdelili v tri skupine, v prvo ste uvrstili filme, za katere se na koncu izkaže, da gre le za sanje.
Morda najbolj znan je Čarovnik iz Oza, kjer se Doroteja na koncu zbudi in ugotovi, da je šlo le za sanje. V sodobnem kontekstu to ni najbolj primerno, ker vse, v kar se junakinja razvija, se izkaže, da je bilo to le v sanjah in je v resnici na istem mestu, kot je bila na začetku filma. Ne vemo, ali se ji bo življenje res izboljšalo, v knjigi je konec drugačen. Ljudi je najbolj razjaril konec v TV-seriji Dallas, kjer se za celotno žajfnico izkaže, da je eden od junakov zgolj sanjal.

Sami ste kot najboljši film izbrali Posebno poročilo. Zakaj?
Ko prvič gledaš film, večina gledalcev vidi srečen konec. Junak Tom Cruise ustavi svojega šefa Maxa von Sydowa. Gledalec je zadovoljen, kot da bi gledal ET-ja. A ko film pogledaš še enkrat, ugotoviš, da je zelo močan premik v filmskem jeziku in v sami zgodbi na točki, ko Cruisa zamrznejo. Ko pogledaš vse detajle, je najbolj logična razlaga, da junak zadnjo tretjino filma odsanja, v resnici pa ostaja ujet, njegovemu šefu načrt uspe, svet pa je slabši, kot je bil na začetku filma. To je blizu pisanju Philipa K. Dicka, ki je avtor literarne predloge. Film je za Spielberga neverjetno temačen. S filmskega stališča je tako dobro izpopolnjen, da gre gotovo za enega njegovih večjih presežkov. Dick je imel zagotovo zelo žive sanje, imel je več duševnih motenj, hkrati tudi težave z mamili. Njegovo življenje je bilo pestro in žalostno, imel pa je kup idej, ki se odlično prevedejo na film.

V drugo skupino ste uvrstili filme o sanjah, izbrali ste Večno sonce brezmadežnega uma.
To so filmi, kjer je dogajanje postavljeno v sanjski svet. Večno sonce je fenomenalno lepo posnet film. Podobnih zgodb, kjer gre nekdo nekomu drugemu v sanje, je kar nekaj, izpostaviti moram še vsaj Celico. Zgodba je podobna, Celica je kot Večno sonce pomešan s Ko jagenjčki obmolknejo. Pri teh filmih so mi pomembne podobe. Oba režiserja Michel Gondry (Sonce) in Tarsem Singh (Celica) sta kariero začela z videospoti in oglaševanjem. Podobno velja za Davida Fincherja in Michaela Baya, ki sta imela v nekem podjetju sosednji pisarni. Gondry je, denimo, naredil Human Behaviour (Björk), Tarsem pa izjemno nagrajeni Losing My Religion (REM). Ta ustvarjalna struja je delala zelo sanjske podobe, oba režiserja sta bila naravno izbrana za ta filma. Videospoti Nirvane, Björk in REM-ov so vsebovali močne podobe. Včasih so imele svojo zgodbo, še pogosteje pa so bila podloga besedilu, ki ni nujno imelo smisla in je bilo bližje poeziji kot pripovedi.

Večno sonce ima zanimiv koncept, v tem svetu obstaja možnost, da si lahko določene spomine izbrišeš, konkretno si brišejo spomin na nekdanja partnerja. Glavna junaka igrata Kate Winslet in Jim Carey. Najprej si spomin izbriše ona, nato si to naredi še on, sredi tega procesa pa ugotovi, da tega noče. V sanjah jo poišče, lovi njene spomine in jo skuša ujeti. Film je skrajno čudovito posnet. Prvič sem ga videl na Liffu, bil je prav zadnji dan festival, ko sem že videl kup močnih, odbitih in pretresljivih filmov. Prva asociacija je bila - eh, Hollywood. A težko bi bil dlje od Hollywooda, pozneje sem sredi Liffa hodil v Kolosej gledat redne filme, da sem dobil neko normalno perspektivo. Ko sem si Sonce še večkrat pogledal, sem ugotovil, kako je mojstrski in bogat, čeprav ima pocukran konec, si takega zasluži.

Jaz konec vidim malce drugačen, bolj krožen, kjer se stalno ponavljata zdolgočasenost in razhod.
Obstaja posnet še en konec, v katerem sta stara 80 let, ista zgodba se ponavlja, ko se srečata in ne prepoznata. Odločili so se, da tega konca ne uporabijo. S tem mi daje upanje, da imata ta junaka na koncu vendarle srečo.

Zadnjo skupino filmov povezujejo stanja, ki so sanjam zgolj podobna. Zakaj?
O tem sem precej razmišljal. Ta skupina filmov sledi zakonitostim sanjskega sveta, ampak je vpeljano nekaj drugega, vizualna podoba je enako odbita. Ali so to sanje ali ne? Ljudje v Matrici tehnično gledano spijo, večina filma pa se odvija v računalniški simulaciji, to niso sanje, tam so budni. Filmarji pogosto uberejo to možnost, da je dogajanje postavljeno v svet, ki ni realen, denimo, Duh v školjki ali Paprika. Resničnost se spreminja, gledalec mora temu slediti. Pri animejih je to pogost element, dvojec Wachowski je to v Matrici dobro črpal in ju združila v koherenten film. Tam so močno predstavljene te ideje.

Sami pa ste izbrali?
Klub golih pesti, čisto me je presenetil, ima milijon idej. Glavnega junaka muči nespečnost, v tem stanju ne spi in ni ne buden in ustvari alterego, s katerim želi uničiti civilizacijo. Film je tako dobro posnet, da tega razcepa ne zaslutiš, v knjigi so stvari precej bolj jasne. V filmu je to narejeno tako subtilno in premišljeno, da tega preprosto ne pričakuješ.

Matrica nekako povzame večji del filmov, ki sva jih omenila, v ospredju je resničnost, dobro poznamo dilemo Nea, ki sta mu ponujeni tako rdeča kot modra tableta.
Vsekakor sam vzamem rdečo. Želel sem postati novinar in iskati resnico, tu v resnici ni prave dileme. Biti filmski recenzent in se ukvarjati s filmom je na neki način povezano s svetom modre tablete, torej svetom kruha in iger. Film ni nujno samo zabava, vendarle je umetnost, ta pa ni namenjena uspavanju ljudi, ampak, da jih prebudi, aktivira in spodbudi čustva, da naredijo nekaj novega. Pri Igri prestolov ali Marvelovih filmih mi je skoraj bolj zanimivo, kako oboževalci filmov sodelujejo z ustvarjanjem raznih teorij in idej, kaj se bo zgodilo. Pogosto se ne izkažejo za resnične, a so veliko bolj fantastične od končnega izdelka. S tem dobiš dodatni način uživanja v teh izdelkih.

Če poveževa Marvelovo vesolje z idejo Matrice, v njej so roboti iz ljudi črpali energijo. Ali lahko rečeva, da Marvelovi ustvarjalci iz svoje armade oboževalcev črpajo energijo in denar?
Energijo, denar in veliko kreativnih idej. To je dobra analogija, ampak dosti manj temačna v primerjavi s filmom (smeh). Disney ne bo vladal svetu, čeprav je postal čisto prevelik filmski studio. To bo imelo na naslednjih deset let izjemen vpliv.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o številnih drugih filmih iz posameznih kategorij, zakaj je danes precej manj filmov z dobrimi preobrati ob koncu, o času, ko je bil Igor Harb še učitelj in novinar, prevajanju Peščenega planeta, maratonskem teku, vzgoji otrok skozi film, osebnih sanjah ...