Simon Popek že deseto leto kot programski direktor kurira največji filmski festival pri nas, prireditev, zaradi katere turobni november (vsaj cinefilom) bliskovito mine. 27. ljubljanski mednarodni filmski festival bo prestolnico začasno v meko filma prelevil med 9. in 20. novembrom, z današnjim dnem pa so vstopnice tudi že v predprodaji.

V spodnjem intervjuju vam razkrivamo nekaj oprijemljivih imen letošnjega programa, od tematskih in avtorskih retrospektiv pa do predpremier: Jim Jarmusch, Terrence Malick in Ken Loach v Ljubljano pošiljajo svoje nove filme, da novih izdelkov Wernerja Herzoga, Brillanteja Mendoze in bratov Dardenne niti posebej ne omenjamo. Popka samega še vedno najbolj motivira sestava tematskih retrospektiv, pravi, končno presojo pa tudi letos prepušča gledalcem.

Pravzaprav noče niti napovedovati, kateri filmi bodo najhitreje razprodani. "Vsako leto znova se še vedno učim, kaj bo angažiralo množice. Canski zmagovalec je vedno 'vroča roba', na primer. Z večjim zanimanjem pa bom opazoval, kateri filmi s stranskega programa bodo letos "od nikoder" postali hiti. Ko sestavljam urnik, moram načeloma znati anticipirati, kateri filmi spadajo v večje dvorane in tako dalje. In včasih se zgodi, da je naval na film, za katerega si ne bi mislil, da bo koga zanimal." Trenutno sumi, da bi se za takega skritega aduta lahko izkazal kolumbijski film v sekciji Panorame, Med morjem in zemljo, "koloritna miniatura o odnosu med materjo in sinom".

"Silno mi je všeč tudi italijanski film Mladost-norost, ki so ga kritiki v Benetkah izžvižgali, češ da je sramota, da se kaj takega sploh predvaja. Lahko se pa strinjam, da ne spada v tekmovalni spored beneškega festivala, ker je preveč obešenjaški: tematiko najstniške nosečnosti jemlje skrajno frivolno. Zdi se mi, da bi tukajšnjemu občinstvu znal biti všeč."

Več pa seveda v spodnjem intervjuju.

Festival Liffe letos praznuje 27 let. Iz sveta rokenrola vemo, da je to lahko skrajno smrtonosno leto. Ima Liffe letos kakšen pridih življenja na robu?
Malo ga ima, pravzaprav. (Smeh.) V to kategorijo bi verjeto spadala dokumentarca o Ježku (Moj narobe svet – Ježek, r. Petra Seliškar) in o koncertnih letih Beatlov (Osem dni na teden), ki ga je režiral, presenetljivo, Ron Howard. Sicer pa Liffe že tradicionalno vrti precej vsebin v povezavi z mladimi, z odraščanjem in subkulturami. Lep primer je letos Ameriška ljubica režiserke Andree Arnold, pa Neonski demon Nicolasa Windinga Refna, ki govori o najstniških manekenkah v Los Angelesu.

In ko sva ravno pri številkah: letos je tudi vaše deseto leto na čelu festivala. Delate ob tej obletnici kake obračune v zvezi s tem, kako daleč je festival v zadnjem desetletju prilezel?
Ne bi mogel reči, da sem s festivalom začel z ničle. Ko sem službo prevzel, je festival bolj ali manj imel položaj, ki ga zaseda danes. Ravno v petek sem bil gost na seji Nacionalnega sveta za kulturo, kjer se je razpravljalo o festivalih. Opozoril sem na to, da za slovenske festivale, ki jih je malo morje, ni dovolj posluha v lokalni in nacionalni kulturni politiki. Izpostavil sem na primer Mesto žensk, ki je kot festival, ki se ukvarja z umetnicami, unikat v evropskem merilu. S primerno podporo bi se lahko razrasel čez lokalne okvire. Za to sploh ne bi potrebovali proračuna, kakršnega ima na primer sarajevski festival. To dokazuje zagrebški dokumentarni festival Zagrebdox, pa festival dokumentarcev v Prizrenu: v zadnjih letih sta v regiji na področju dokumentarnega filma postala to, kar je sarajevski festival na področju igranega filma.

Zavedam se, da Liffe ostaja pod robom neke stopničke, čez katero nikakor ne more. Morda bi bili lahko še boljši, kot smo, a v očeh lokalnega občinstva smo dosegli prepoznavnost, priljubljenost in kritiško odobravanje. Na področju industrije pa imamo seveda še veliko rezerv - mislim na to, da bi postali nekakšen povezovalec tega producentskega sveta. Da bi lahko začel funkcionirati na ta način, bi Liffe potreboval dodatna, sicer ne vrtoglavo visoka sredstva.

V trenutni situaciji se lahko širimo samo v lokalnem okviru. Letošnja novost je, da poleg Maribora gostujemo tudi v Celju in v Novem mestu, kar je deloma tudi zahteva Medie, evropskega sklada, ki festivale podpira. Ustanovili smo tudi mladinsko žirijo, ki smo jo sestavili v sodelovanju s programom Kinotrip v Kinodvoru. Nagradili bodo najboljši film, ki s svojo tematiko nagovarja srednješolsko generacijo, in tudi na festivalu vodili nekatere pogovore.

Uvodni film festivala vsako leto pomeni nekakšen uvodni takt celotnemu festivalu. Lani je častno nalogo odprtja festivala dobil Družinski film Olma Omerzuja. Letos je najopaznejši domači režiser na sporedu Damjan Kozole s svojim Nočnim življenjem.
Lani je bil Družinski film otvoritveni film tudi zato, ker je šlo za slovensko premiero. Nočno življenje sicer na Liffu bo doživelo nekakšno premiero pred redno distribucijo, a je že bilo predvajano na Festivalu slovenskega filma. Filme iz Portoroža na spored uvrstim le, če jim najdem primeren kontekst. Letošnji uvodni film bo 11 minut Jerzyja Skolimowskega, ki mu posvečamo tudi retrospektivo. Režiser naj bi se festivala tudi udeležil. Medtem je sicer sprejel vlogo v nekem filmu, ki naj bi ga snemali na Portugalskem, a se še vedno trudimo, da bi ga v Ljubljani pripeljali vsaj na odprtje.

Smo si pa za uvodni večer zamislili zanimiv double bill: kot predfilm bomo predvajali ameriško-poljsko koprodukcijo All These Voices, ki je pred kratkim prejela študentskega oskarja in pri kateri je kot soscenarist sodeloval Slovenec, Martin Horvat. Ker je film v poljščini in se dogaja na Poljskem, sta se mi z 11 minutami zdela idealna kombinacija za "poljski večer".

Vemo že, da se pri sestavljanju sporeda znate tudi mirno požvižgati na zmagovalce večjih evropskih festivalov, če se vam ne zdijo vredni pozornosti. Letos bomo na Liffu videli velik del nagrajenih filmov s festivala v Cannesu: dobitnika zlate palme (Jaz, Daniel), dobitnika nagrade žirije (Ameriška ljubica) in pa filma, ki sta bila nagrajena za režijo (Osebna stilistka) in scenarij (Trgovski potnik). Prav tako prihaja dobitnik velike nagrade žirije v Benetkah, Nočne ptice Toma Forda, medtem ko vas silno hvaljeni muzikal La La Land, nagrajenec iz Toronta, očitno ni pritegnil. Prav tako bo manjkal na primer Xavier Dolan, sicer redni gost Liffa, s svojim novim celovečercem It's Only the End of the World.

Dolanov novi film se mi ne zdi vreden, da bi ga za vsako ceno uvrščali na spored. So pa distribucijske pravice odkupljene in v bližnji prihodnosti najbrž prihaja v kinematografe. La La Land Damiena Chazella in pa Jackie Pabla Larraína sta dva od tistih filmov iz Benetk oziroma Toronta, ki jih je Hollywood prepoznal kot "material za oskarje" in jih zdaj zadržuje za decembrsko predvajanje v ZDA. Zelo težko je dobiti pravice za festivalsko predvajanje takih filmov, še posebej, če si s tako nepomembnega tržišča, kot je slovensko. Kakšen film nam včasih potrdijo, teh dveh pa žal niso. Še posebej Jackie mi je bila zelo všeč.

Letošnji canski festival je bil torej programsko močen?
Bil je najboljši festival, odkar hodim v Cannes – čeprav je bilo spet nekaj zelo nenavadnih odločitev, še posebej, kar se tiče filmov, ki niso bili nagrajeni. Od režiserja, kakršen je George Miller (predsednik letošnje žirije, op. n.), bi pričakoval malo več drznih odločitev. Sicer pa tako rekoč ni bilo slabega filma v tekmovalnem sporedu.

Joel Coen je lani, ko so zlato palmo namenili filmu Dheepan in je bila žirija tarča kritik, češ da kritiško hvaljeni filmi niso dobili nagrad, opozoril, da festival nima kritiške žirije, pač pa žirijo filmskih ustvarjalcev. In to je tudi res: neka skupina pač dobi pooblastila za odločanje o nagradi – tako, kot je letos švedska Akademija Nobelovo nagrado za književnost podelila Bobu Dylanu. (Smeh.)

Letošnjo izdajo beneškega festivala, po drugi plati, je marsikdo okrcal kot dolgočasno in predvidljivo.
Res je, da je bil beneški festival programsko šibak, kar bi lahko trdili tudi za berlinskega. Nekje v začetku maja me je bilo že strah, iz česa bom sploh sestavil program – no, potem pa se je izkazalo, kje so vsi dobri filmi: šli so v Cannes. Benetke imajo v zadnjih letih težave s programsko politiko, ki jo uveljavlja Alberto Barbera. To je očitno razvidno po tem, kaj hkrati predvaja festival v Torontu, ki sicer zavrti približno štirikrat več filmov kot Benetke, ki preprosto nimajo zadostne infrastrukture.

Lani ste komentirali, da je z velikimi evropskimi avtorji, ki so v očeh občinstva zagotovilo kakovosti, "težava" v tem, da so že v letih in da se njihovi filmi počasi redčijo. No, letos se tej uvrstitvi med odpisane z novimi filmi upirajo Werner Herzog, Ken Loach, Paul Verhoeven in brata Dardenne. Kar se tiče preverjenih starih mačkov, je letošnja bera torej solidna?
Če je na začetku kazalo, da bomo imeli šibko leto, se je na koncu izkazalo, da ne bo tako hudo in je nekaj filmov iz Benetk le prišlo v poštev. Upam si trditi, da so filmi letošnjega Liffa zelo komunikativni – pa tega ne mislim v slabem smislu, češ da gre za neki pretiran mainstream. Tudi pregovorno resni avtorji so posneli ... ne ravno lahkotne, pač pa filme, ki komunicirajo z občinstvom. Ni sicer nujno, da so strašansko dobri kot filmska umetnost. Film Kena Loacha, Jaz, Daniel, je denimo zelo pomemben film po svojem sporočilu, ni pa pretirano dober v tem, kako ga podaja. To je film, ki bi ga vsak moral videti, obenem pa kot film ni nič posebnega. Canska žirija je pri podeljevanju nagrade očitno upoštevala svoj socialni čut. Hkrati je bilo na festivalu namreč nekaj res virtuozno zrežiranih filmov, kot sta Toni Erdmann (r. Maren Ade) in Ona (r. Paul Verhoeven), ki so ostali praznih rok.

Čutite kdaj obvezo, da bi festival s svojim sporedom še posebej odražal oz. problematiziral svet, v katerem živimo: ksenofobijo, begunsko krizo, negotovost, …? Ali pa je vedno v prvem planu predvsem umetniškost?

Filmi s človekoljubnimi sporočili se pogosto izkažejo za zelo plehke, čeprav redno dobivajo visoke nagrade. Težko bi rekel, da to počnem zavestno, se pa po navadi stvari tako izidejo. Festivala nikoli ne sestavljam tako, da bi si rekel: 'Joj, potrebujem še enega Kitajca' ali nekoga iz prav določene regije. Morda včasih uvrstim kak film iz bolj zastopane regije, a mora biti vsaj spodoben. Šokiran sem bil, ko sem ugotovil, da od leta 2008 nismo imeli niti enega samega vzhodnoazijskega filma v tekmovalni sekciji Perspektiv. Kot da je ta regija mrtva – ali pa samo meni ni všeč (Smeh.)

Azijski film letos na Liffu zastopata predvsem Japonska in Južna Koreja. Hirokazu Kore-eda (Po nevihti) je liffovskemu občinstvu znan, režiser Oldboya Park Čan Vuk (Služkinja) morda še bolj. Se trenutno v azijskem filmu ne profilira nobena druga država?
No, imamo še filme s Filipinov, iz Izraela in Irana. A res se zdi, kot da je cela celina v krču. Za Kitajsko vemo, da se tam snema samo še velike zgodovinske spektakle, ki hočejo tekmovati s Hollywoodom, in pa no-budget, gverilsko posnete filme, ki so zelo … posebni. Še najbolj konsistentni so Japonci, ki imajo lasten studijski sistem in notranjo logiko, kar je recept za dobro produkcijo. Letos imamo kar nekaj mejnih filmov, ki niso v sekciji Ekstravaganc, a so precej ekstravagantni: moj osebni favorit je Vlažna punca v vetru (r. Akihiko Šiota), s katerim se nekdaj najmanj čislani med japonskimi studii vrača v svoje obdobje mehkopornogafskega filma sedemdesetih let. To so bile lahkotne erotične komedije, spisane v nekaj dnevih in posnete v enem tednu, običajno na eni sami lokaciji. Ampak v resnici gre za zelo šarmantne filme … morda za malo bolj posebno občinstvo. (Smeh.) Tradicija je počasi usahnila v osemdesetih letih, a se očitno spet vrača. Vlažna punca v vetru je bila velik hit v Locarnu.

Sprehodiva se skupaj skozi Perspektive, ki so vendarle posebnost in primerjalna prednost Liffa. Letos ni nobenega tako očitnega favorita za zmago, kot sta bila lani Savlov sin in Ovna. Veliko je prvih filmov, geografsko so večinoma iz Evrope.
Vesel sem, če se v Perspektive uvrsti več filmov z Balkana oz. kar iz nekdanje Jugoslavije. Hana Jušić je, denimo, zelo zanimiva mlada hrvaška režiserka, ki je že v študentskih filmih tematizirala seksualnost med mladimi ženskami; tudi celovečerec Ne glej mi v krožnik se dotika podobnih vprašanj. Nemški film 24 tednov (r. Anne Zohra Berrached) govori o odločitvi za splav, tako da je ta hip pri nas zelo aktualen …

Odličen film, Dobra žena, je posnela Mirjana Karanović, velika diva jugoslovanskega filma. Vem, da zveni nenavadno, da je skoraj 60-leta avtorica v sekciji mladih, perspektivnih režiserjev – a mislim, da leta ne smejo biti ovira pri presojanju filmov.

V Perspektivah boste predvajali tudi prvi celovečerec Nikole Ljuce, Vlažnost, ki ga katalog napoveduje kot "oster portret sodobne Srbije". Zdi se, da se Srbija v zadnjih letih s tovrstnim samprizpraševanjem prebija na čelo balkanskega filma: videli smo Klip, pa Srednješolce in Barbare. Različni filmi, vsak s svojim glasom, ki pa so konsistentni v svojem prikazu srbske realnosti …
Srbi so očitno potrebovali več kot 20 let, da so začeli obravnavati svojo vlogo v balkanski vojni. Doslej so režiserji te teme v film pripeljali skozi stranska vrata, Mirjana Karanović pa v Dobri ženi z njimi obračuna zelo neposredno. Srbski film je trenutno v vzponu, kot je bil v zadnjih letih hrvaški film. Bosanci pa enostavno nimajo dovolj velike produkcije, da bi lahko bili stalno prisotni.

Novo, "mini" balkansko renesanso morda napoveduje tudi bolgarski film. Na tekmovalni spored sem uvrstil film Slava (r. Kristina Grozeva in Petar Valčanov), tragikomedijo o sodobni balkanski realnosti, ki je eden boljših kandidatov letošnjega tekmovalnega programa. Na festivalu v Locarnu je prav tako zmagal neki bolgarski film, ki se meni osebno sicer ni zdel tako dober.

Iz Bolgarije se lahko ozreva v Romunijo. Letošnjo tematsko retrospektivo ste naslovili Romunski film 2.0. V čem je ta različen od "romunskega novega vala", ki ga je Liffe predstavil leta 2007? Imena avtorjev v več primerih ostajajo ista. In, še pomembneje: kako je uspelo Romunom samo letos posneti pet filmov, vrednih uvrstitve na tuje festivale?
Mislim, da skoraj ni leta, ko Liffe ne bi predvajal vsaj kakega romunskega filma. Letos tega tematskega sklopa sploh nisem načrtoval, a je bil vsak romunski film, ki sem ga videl, izrsten ...V tej sekciji posamezno regijo po navadi predstavimo v kontekstu, s pomočjo nekaj filmov s starejšimi letnicami. Naša prejšnja romunska retrospektiva je zajela štiri leta, tokrat pa so vsi filmi iz leta 2016. Dva avtorja, Cristian Mungiu (Matura) in Cristi Puiu (Sieranevada), sta nam sicer znana še od prejšnjič. Radu Jude (Ranjena srca) je medtem zajadral v drugačno poetiko, ki odstopa od ustaljenega romunskega vala. Adrian Sitaru (Nezakonito) je bil v formalnem smislu vedno najbolj zanimiv in eksperimentalen, morda včasih tudi v lastno škodo. Danes snema za spoznanje bolj konvencionalne filme, ki pa so zelo zaokroženi: prej so ti bili lahko všeč samo posamezni vidiki njegovih del. Na koncu je tu še prvenec Bogdana Mirice, Psi, neke vrste romunski vestern, postavljen v podeželsko okolje na meji z Ukrajino.

Izrisuje se zelo raznolika podoba romunskega filma, ki je precej drugačna od tiste prvotne. Glede na to, da je Romunija dežela z nizko avdiovizualno zmogljivostjo, je fascinantno, da je v enem letu nastalo pet tako dobrih filmov. Pa to še niti niso vsi! Adrian Sitaru je vmes posnel že novega, ki ga še niti nisem videl.

V Ekstravagancah gostuje francosko-belgijska koprodukcija Surovo, ki v Ljubljano prihaja z najboljšo promocijo, kar bi si jih lahko želela. Ljudje so v Torontu ob kanibalskem filmu omedlevali, smo lahko brali v medijih. Potrebna je bila zdravniška pomoč!, in tako dalje. Je na vsem tem kaj resnice, ali pa gre spet za napihovanje popolnoma standardne grozljivke?
Te novice sem zasledil, očitno so Kanadčani precej občutljivi. Film so predvajali tudi v Cannesu, pa ni bilo takih reakcij. Gre za kanibalski horror, občutljivi ljudje ga najbrž sploh ne bodo šli gledat. Kaj pa naj pričakujejo od zgodbe o vegetarijanki, ki mesojedka postane na najbolj skrajen način, kar jih je? Predvsem je to zelo dober film in poigraval sem se z mislijo, da bi ga uvrstil v tekmovalni program, a sem ga potreboval med Ekstravagancami. Težko je najti pet, šest res izvirnih ekstravagantnih filmov. Tega filma mi je zato malo žal, še posebej zato, ker je pred nekaj leti v tekmovalni sekciji zmagala avstrijska grozljivka Mamica, ki se sicer bolj spogleduje s psihološko grozljivko in umetniško produkcijo.

Na festivalu ni filma, o katerem se na festivalih ta hip največ govori, čeprav ne nujno v zvezi z njegovo kakovostjo. V mislih imam seveda Rojstvo naroda Nata Parkerja. Je razlog v tem, da film v resnici nima silne umetniške vrednosti? Ali pa ga pred sezono nagrad niso hoteli pošiljati na majhne festivale?
Rojstvo naroda bi lahko dobili za festival; film sem si ogledal in je po mojem mnenju izjemno slab. Zelo je tudi polariziral kritike, še posebej zaradi obtožb na račun režiserjeve preteklosti. Meni se zdi sicer neumno, da bi na podlagi človeka sodili njegovo umetnost. Ne glede na to pa je film slab, skoraj eksploatacija suženjske tematike. Ni pa izključeno, da ne bo prišel v slovenska kina; distributer je Blitz, ki pa se je že odločil, da ga na Hrvaškem ne bodo predvajali.

Kadar novinarji na festivalu Sundance začnejo zganjati ogromno hrupa okrog kakega filma – in Rojstvo naroda je bilo tam odkupljeno za rekordno vsoto – je to zanesljiv znak, da gre za pretiravanje. Zgodovina festivala je izjemno bogata s takimi naslovi. Imajo se za veliko platformo odkrivanja novih ameriških trendov, zato so pod velikim pritiskom, da vsako leto sproducirajo kako novo veliko ime

Zanimiv je tudi minisegment Modri žamet 30. Kako to, da je ravno Peter Braatz pred tridesetimi leti dobil pravice za dokumentiranje nastajanja danes kultnega Lynchevega filma? Kako to, da bomo ves ta material videli šele zdaj?
V resnici je o tem že zelo kmalu po Modrem žametu posnel film, redko videni dokumentarec No Frank in Lumberton (1988). Tisto je bil klasičen making-of dokumentarec, medtem ko je Blue Velvet Revisited poetično-eksperimentalen, zelo oseben film. Treba je seveda vedeti, da Lynch pred Modrim žametom ni bil zvezda; posnel je sicer spektakel Dune, s katerim pa je pogorel. Modri žamet je zato nastajal v precej asketskih razmerah. Očitno se je Peter Braatz znašel v pravem času na pravem kraju.

Predvidevam, da se bo tudi udeležil festivala in obujal spomine na tisti čas?
David Lynch? Ne, on snema novi Twin Peaks in nima časa. (Smeh.) Hecam se. Peter Braatz pa bo seveda gost na festivalu.

Kateri drugi gostje festivala so že potrdili svoj prihod?
Med medijsko zanimivejšimi bo verjetno Mirjana Karanović pa tudi protagonist Loachevega filma Jaz, Daniel Blake, Dave Johns. Sicer je stand-up komik; Loach ima že kar dolgo tradicijo nenavadnih igralskih izbir za zelo socialno obarvane vloge. Romunski fokus bodo predstavljal Adrian Sitaru in še nekateri drugi scenaristi, pride pa tudi kar nekaj avtorjev iz Perspektiv, kar je bil tudi moj poglavitni cilj. Ne nazadnje pride tudi avtorica filma Surovo, ki jo bomo lahko sami vprašali, ali so ljudje ob njenem filmu res omedlevali.