Uvodni prizor Črnega KKKlanovca je Alec Baldwin v epizodni vlogi "dr. Beauregarda", borca za belsko prevlado, ki je ravnokar zaposlen s snemanjem propagandnega videa proti desegregaciji. (Popravek: uvodni prizor je v resnici kader iz klasike V vrtincu, ki pokaže morišče ameriške državljanske vojne.) Pozneje Beauregarda ne bomo več videli, a njegov nastop uspešno nakaže ton pripovedi in sporoča, da Spike Lee ne namerava igrati po pravilih tradicionalnega "filma, posnetega po resničnih dogodkih", in pa da ga še vedno rado zanese v pridigarsko držo. Na trenutke se zdi, kot da nam ne zaupa, da bomo dojeli poanto, če je zelo izrecno ne podčrta.

Ko enkrat veste, da je John David Washington sin Denzela Washingtona, je podobnost nezgrešljiva; z izbiro protagonista se Lee morda tudi samoreferenčno navezuje na lastni film Malcom X (1992), v katerem je naslovno vlogo odigral prav Washington starejši. Njegov sin zdaj s podobno stoično zadržanostjo upodobi še eno resnično osebnost, Rona Stallwortha, možaka, ki je leta 1972 postal prvi temnopolti policist v Colorado Springsu.

Svojo kariero v uniformi Ron začne čisto pri dnu, zaprt med datotekami v arhivu; priložnost za napredovanje se mu ponudi, ko v mesto prispe nekdanji aktivist Črnih panterjev. Policija potrebuje nekoga, ki bo šel poslušat njegov govor in ocenil nevarnost izbruha rasnih izgredov. Stallworth, ki mora torej vohuniti za pripadniki temnopolte skupnosti, že takoj v naslednjem hipu podreza v "nasprotni tabor" in sproži še raziskavo o skrivnem početju ku-klux-klanovcev, kot da bi hotel s prstom pokazati, da imajo tudi belci svoje skrivne hujskaške krožke. In seveda se izkaže, da je ta druga manjšina neprimerljivo bolj nevarna, saj dejansko načrtuje oborožen napad na pripadnike krajevne skupnosti temnopoltih študentov. Najmočnejši adut Črnega KKKlanovca so ravno te jasno implicirane vzporednice med tem, česa se belska oblast boji, in tem, kaj se v resnici dogaja pred njihovim nosom.

Ron se v novi službi najtesneje poveže s kolegoma Jimmyjem (Michael Buscemi, ki v zgodbi nima nobene prave funkcije) in Flipom (vedno odlični Adam Driver), ki mu morata priskočiti na pomoč pri Misiji: Infiltracija v KKK. Ron, ki je vzpostavil stik z "organizacijo", kot si pravijo (in jim pri tem nespametno zaupal svoje pravo ime), se pač ne more osebno udeležiti srečanj – v živo ga bo moral "igrati" belec. Ker bi rada vohuna nove prijatelje prepričala o svoji gorečnosti, film seveda izdatno postreže z rasističnimi žaljivkami; humor skuša črpati iz prizorov, v katerih Ron po telefonu z gnusom psuje "črnuhe", Flip pa na shodih poje slavospeve genialnosti in učinkovitosti holokavsta, da bi dokazal svoje arijsko poreklo (v resnici je judovskega rodu). Farsa, ki jo s to ironično rabo sovraštva uprizarja Lee, je zaradi nenehnega ponavljanja rahlo utrudljiva. Na karto komedije igrajo tudi vsi prizori rdečelične, dobrovoljne gospodinje, ki sanjari o "pobijanju črnuhov", kot da bi šlo za novo mikrovalovko, ki si jo je želela. Veliko bolj učinkoviti so tihi, resni trenutki, denimo Flipova ugotovitev, da se s svojim judovskim poreklom nikoli ni ukvarjal ali identificiral, dokler ga ni bil prisiljen zanikati. "Zdaj razmišljam samo še o tem."

Nekakšna protiutež Ronovemu liku je temnopolta študentska aktivistka Patrice (Laura Harrier), ki ne skriva svojega prezira nad "prašiči", kot skoraj brez izjeme pravi policistom. V njuni debati o tem, ali se sistem sploh da spreminjati od znotraj, film ne zavzame dokončnega stališča.

Lee se pri karakterizaciji svojih likov, oprostite dovtipu, drži skrajno črno-belega pristopa: vsak od likov zelo jasno pade v kategorijo "pozitivcev" ali "negativcev". Vsi ku-klux-klanovci so izmečki, vsi ostali belci v filmu pa korektni in pošteni ljudje. Na celi policijski postaji je en sam karikirano rasističen policist (spomnimo se na Sama Rockwella v Treh plakatih pred mestom!), pa še tega na koncu čaka poetična pravica – preostali Stallwortha sprejmejo v svojo sredino brez kakršnih koli zadržkov. KKK-jevci so večinoma zahojeni bebci, ki odkljukajo vsak stereotip upodobitve klasičnega "rednecka", ki si ga lahko zamislite. Presenetljivo je, da si scenarij ne prizadeva za malo bolj niansiran, sodoben razmislek o tem, kdo so danes borci za belsko prevlado – to prav gotovo niso samo neizobraženi zagovedneži; vzpon novodobne skrajne desnice, nasprotno, poosebljajo ravno izobraženi in urejeni mladeniči, ki s svojim na videz negrozečim vedenjem počasi normalizirajo sovražni govor.

In nobenega dvoma ni o tem, da skuša Spike Lee zrcalo nastaviti današnji Ameriki: v sklepnih prizorih filma z dokumentarističnim vložkom na zelo preprost, a učinkovit in nedvoumen način pokaže, da nagnito jedro družbe nikoli ni izginilo, kar je pripeljalo do lanske tragedije v Charlottesvillu in številnih drugih incidentov. Posnel je fantastično odigran, skrajno gledljiv in celo duhovit film, poln preobratov, ki so toliko bolj bizarni, ker vemo, da so se v resnici zgodili – in ravno zato se, vsaj po mojem, v sklepnih prizorih potrudi, da iz kina nihče ne bo odšel prešerne volje. Njegov epilog ni niti najmanj subtilen, prav gotovo pa podčrta poanto, da boj za enakopravnost v Ameriki nikoli ni bil dokončno izbojevan.

Gotovo ne boste preslišali očitnih referenc na aktualno politično dogajanje, s katerimi so posejani dialogi, vklučno s pozivom, da je treba "Ameriko postaviti na prvo mesto" in ji "vrniti veličino". In če je bil še kakšen dvom, se Trump v dokumentarnem sklepu pojavi celo osebno, da bi nas spomnil, da so bili v Charlottesvillu "odlični ljudje na obeh straneh".

Pogumni – ali pa morda karikirani – so tudi režiserjevi stilistični prijemi; privošči si vse od razdeljenega ekrana in funkovske glasbene podlage do očitne parodije t. i. "blaxploitacijskih" filmov iz sedemdesetih, ki ji neposredno sledi šokanten prizor gorečega križa sredi nočne pokrajine.

Med bolj markantnimi poudarki v filmu je odlomek v zadnji tretjini, v katerem izmenično spremljamo govor priletnega borca za državljanske pravice (Harry Belafonte), ki se spominja linčanja, ki mu je bil priča v živo, in pa družabni shod klanovcev, ki so si priredili filmski večer. Na sporedu je Rojstvo naroda (1915), prelomni film D. W. Griffitha, ki je v kolektivno zavest dokončno zasidral predsodke o nevarnih, "divjih" črncih. Lee pokaže, kako veliko vlogo ima filmska umetnost, še posebej blockbusterji, pri oblikovanju in utrjevanju družbenih sprememb (rahlo samozadovoljno implikacijo tega sporočila je težko zgrešiti).

Ocena: 4; piše Ana Jurc